Pilot je tipično moški poklic, a vendar so med njimi tudi drzne ženske, ki si upajo in zmorejo parirati moškim kolegom. Mednje spada tudi Alja Berčič Ivanuš, ki je junija letos postala prva kapitanka na Adriinih letalih. 
Alja prihaja iz letalske družine, saj je tudi njen oče pilot. Že v mladosti je veliko časa preživela na letališčih v Mostah in Lescah. V osnovni šoli je začela razmišljati, da bi postala pilotka. Pri šestnajstih letih je opravila izpit za jadralno pilotko in z jadralnimi letali naletela okrog 250 ur. Po končani gimnaziji Ledina v Ljubljani se je vpisala na strojno fakulteto na letalsko smer. V času absolventskega staža je na Adrii eno sezono delala kot stevardesa. Leta 1999 se je zaposlila v Slovenski vojski, kjer je letela na helikopterjih bell 206 jet ranger in Bell 412. Z njimi je naletela 500 ur. Po dobrih šestih letih se je leta 2005 zaposlila v Adrii Airways in se izšolala za sopilotko na letalu CRJ200. Lani se je začela šolati za kapitanko in šolanje uspešno zaključila junija letos ter postala kapitanka na letalih CRJ200 in -900.
Alja je poročena in ima sina, ki je star pet let in pravi, da je združevanje osebnega in poklicnega življenja težko. Njen delavnik je namreč zelo razgiban, zato potrebuje močno podporo domačih. Včasih letijo po dvanajst ur, včasih le en krajši let na bližnje letališče.
Po skoraj 6000 urah letenja Alja pravi, da je vsaka letalska izkušnja dobrodošla. »Vojaško letenje v primerjavi s potniškim je drugačno in bolj dinamično, bolj tvegano. V civilnem letalstvu poskrbimo, da je potnikom udobno. Poklic vojaškega pilota spremlja polno aktivnosti, ki pa meni kot vojaški pilotki niso bile po duši in sem se zato odločila, da zaključim vojaško kariero.« V tem poklicu je toliko treningov in šolanja, da Alja meni, da med moškimi in ženskami ni bistvenih razlik. »Smo pa ženske v prednosti, ker smo »narejene za multitasking« torej lahko opravljamo več stvari hkrati. Zdi se mi, da je deljena pozornost nam bližja. Škoda se mi zdi, da nas ni več. Zdi se mi, da dekleta ne zberejo dovolj poguma, da bi se podale na to pot. Odnehajo takrat, ko se že vidi cilj in to je škoda.« pavi Ivanuševa in dodaja, da je njen oče, ki je prav tako kapitan nasprotoval njeni odločitvi za pilotko. »Takrat se mi je zdel šovinist in ga nisem razumela. Danes razumem, kaj mi je hotel prihraniti in, če bi se moj sin hotel odločiti za pilota, bi bila bolj vztrajna, da mu preprečim, kot je bil moj oče pri meni.« je povedala Ivanuševa in dodala, da jo je oče na letalski poti pustil samostojno, da je sama poskrbela za svojo kariero.
Letenje spremljajo tudi nepredvideni dogodki in nesreče. »Tehnične napake se nam dogajajo, to je del našega poklica. Na srečo do zdaj še ni bilo nobenih resnejših situacij. Zaradi tehničnega razloga se občasno odločimo za vrnitev na prvotno letališče, ker je to iz operativnega razloga najbolj smiselno. V letalstvu so primeri, ki zahtevajo takojšnjo vrnitev zaradi tehničnih razlogov, zelo redki. To so stvari za katere smo šolani. To so majhne stvari in potniki običajno tega sploh ne opazijo.« pravi Ivanuševa, ki je letenje doživlja, kot strast, ki je prerasla v poklic.
Njen poklicni kolega Dragan Ivanovič, ki je letel že z Dashi 7 in je danes kapitan na CRJ200/-900 je vesel, da se vse več žensk odloča za poklic pilotke. »To je poklic, ki ni več samo moški. V drugih firmah se vidi, da je to popolnoma enakovreden poklic. Alja je ena boljših pilotk.« je dodal Ivanovič.
V Adrii Airways so zaposleni 104 piloti, 97 stevardes in 19 stevardov. Piloti opravljajo šolanje v simulatorju dvakrat letno po 2x4ure. »Tam simulirajo vse situacije od požarov, odpovedi motorjev, nenormalnih sitaucij itd, za katere upamo, da se nikdar ne bodo zgodile.« je povedal Ivanovič in dodal, da prešolanje iz enega tipa na drug tip letala CRJ traja mesec in pol. Najprej teoretično potem pa še praktično. Vsak dan v obdobju meseca in pol opravijo tudi štiri ure letenja. Preden pilot lahko samostojno poleti mora z inštruktorjem opraviti še nekaj mesečno teoretično letenje.
Z Adrio primerljive družbe, ki so del združenja Star Alliance, imajo v povprečju eno ali dve pilotki. Ženske v svoje vrste najbolj sistematično in najhitreje uvaja nemška Lufthansa, kjer ženske predstavljajo deset odstotkov vseh zaposlenih pilotov in sopilotov. Pri Lufthansi tako že dela 90 kapitank in 210 sopilotk.
Ivanuševa je največji pritisk in stres doživljala na končnem kapitanski izpit. »Ne zato, ker bi bil tako težak, temveč ker je od tistega trenutka odvisno vse tisto, kar si v karieri in med šolanjem gradil. To obremenitev sem si na lastna ramena seveda naložila sama. Najtežje je torej obvladati stres, da ti potem naloge stečejo, kot je treba.« je sklenila Ivanuševa, ki bi v prostem času najraje letela s helikopterji.
Fotografije: Borut Podgoršek
