Junija je minilo 60 let od vzpostavitve berlinskega zračnega mostu, ki je predstavljal najobsežnejšo humanitarno operacijo do zdaj. Zračni most je bil vzpostavljen 24. junija 1948 in je trajal do 30. septembra 1949.

V Zahodni Berlin med kopensko blokado prepeljali dva milijona ton potrebščin

Poražena Nemčija je za zaveznike po drugi svetovni vojni predstavljala vir za vojno odškodnino. Vojno škodo, ki so jo Nemci povzročili, so morali tudi plačati, zato so se tako Američani kakor Angleži, Francozi in Sovjeti na vso moč trudili, da bi zasedli čim večje ozemlje poražene Nemčije in tako prišli do njenih surovin, tovarn, rudnikov, znanstvenikov in ne nazadnje orožja, predvsem raketne ter letalske tehnologije, pri kateri so Nemci takrat prednjačili. Tako so Nemčijo razdelili na štiri predele. Južnega so obvladovale ZDA, severnega Velika Britanija, vzhodnega Sovjetska zveza in zahodnega Francija. Porušeni Berlin, kjer so se zavezniki z Vzhoda in Zahoda pred dokončno kapitulacijo Nemčije srečali, so prav tako razdelili na štiri cone. Berlin, ki je bil v središču sovjetskega predela, je spomladi leta 1948 postal razlog za tako velike prepire, da so ga Sovjeti najprej blokirali, potem pa avgusta 1961 z berlinskim zidom ločili od sveta. Vzhodni Berlin, ki je bil glavno mesto Vzhodne Nemčije, je od Zahodnega Berlina do leta 1989 ločeval berlinski zid.

Blokada Berlina je bila posledica odločitve Američanov in Angležev, ki so 1. januarja 1947 združili svoji coni, da bi ustvarili razmere za ekonomsko obnovo Nemčije. V ta namen so ustanovili ekonomski svet. Sestavljen je bil iz 52 izvoljenih članov, ki so bili vsi Nemci, in je predstavljal predhodnico nove nemške vlade. V tej fazi so sodelovali tudi Francozi, ki so se priključili zamislim zahodnih zaveznic. Nastajati je začela Zahodna Nemčija. Sovjeti s tem seveda niso bili zadovoljni in so v upravljalskem svetu (po razdelitvi Nemčije so ustanovili upravljalski svet vseh štirih držav, ki je redno zasedal) zahtevali, da zavezniki prekinejo ekonomske reforme v Zahodni Nemčiji, saj s tem kršijo sporazum z Jalte. Zavezniki na drugi strani so se opirali na Marshallov načrt in bruseljski sporazum, ki je bil predhodnik zveze Nato. Nikakor niso mogli doseči dogovora, zato so se Sovjeti na čelu z vojaškim guvernerjem Sokolovskym 20. marca 1948 umaknili z zasedanja sveta. To je pomenilo, da odstopajo od načelnih dogovorov z zahodnimi državami o statusu Nemčije po drugi svetovni vojni. Zavezniki so 18. junija v zahodnih predelih in Zahodnem Berlinu uvedli novo valuto nemško marko ter tako sprožili kopensko blokado Zahodnega Berlina. Sovjeti so zaprli glavne ceste, ki so vodile v Zahodni Berlin in ustavili tudi železniški potniški ter tovorni promet na železniški postaji Marienborn. Ves promet so preusmerili nazaj na Zahod. Hkrati so okrepili nadzor na meji z Zahodom in blokada Zahodnega Berlina se je tako uradno začela. Upravljalski svet se do padca berlinskega zidu leta 1989 ni več sestal.

Blokada Berlina je predstavljala zahodnim zaveznikom jasno sporočilo, oni pa so se morali odločiti, ali bodo Zahodni Berlin prepustili Sovjetom in se od tam umaknili ali pa bodo združili moči, ohranili Zahodni Berlin ter v njem razvili zahodno demokracijo. Kako bi izvedli slednje, ni bilo jasno nikomur. Vojaški spopad s Sovjeti ni bil mogoč, saj so bili zavezniki vojaško izčrpani, Stalin pa je imel v Vzhodni Nemčiji 17 divizij Rdeče armade. Rešitev, ki se je zdela nemogoča, je ponudil general Albert Wedermayery. Predlagal je, da bi Zahodni Berlin z vsemi potrebščinami oskrbovali z letali. Zamisel je postala resničnost in tako so v Zahodni Berlin med kopensko blokado prepeljali 2.326.379 ton premoga, hrane, zdravil, strojev in vsega, kar so Berlinčani potrebovali, med drugimi tudi kameljega mladiča za opustošen berlinski živalski vrt.

Julija 1948 berlinski zračni most podpreta Amerika in Anglija
Prva letala so poletela proti Zahodnemu Berlinu 26. junija 1948. Zaradi slabe organizacije in majhnega števila transportnih letal, in sicer skupno 70 letal douglas C-47, avro york in handley page hasting, je zaveznikom uspelo v prvih dneh v Berlin prepeljati po 225 ton hrane na dan, Berlinčani pa so za najnujnejše potrebe potrebovali minimalno 4500 ton hrane in drugih potrebščin. Ko sta 1. julija berlinski zračni most javno podprli tudi Amerika in Anglija, so poslali v Nemčijo dodatnih 75 transportnih letal C-54 skymaster in generala Williama H. Tunnerja, ki je prevzel organizacijo zračnega transporta.

Tunner se je hitro ter resno lotil svojega dela in rezultati tega so se kmalu poznali. Letala so začela leteti v Berlin vsake tri minute. Piloti so morali leteti po pravilih letenja IFR in ob neuspelem pristanku v Berlinu so se morali vrniti nazaj na domicilno letališče. Spremenila so se tudi pravila za vkrcavanja in izkrcavanje tovora ter oskrbo letal, hkrati pa so posadkam letal prepovedali, da jih med postankom v Berlinu zapuščajo. Deset ton, kolikor jih lahko sprejme C-54, je dvanajst ljudi natovorilo v šestih minutah, čas raztovarjanja letala v Berlinu pa so s 17 skrajšali na le pet minut. Transportna letala so morala Berlin zapustiti v 30 minutah po pristanku. Učinek operacije Vittles, kakor so jo imenovali Američani, se je zelo povečala.

Letala so letela v Berlin po dveh zračnih koridorjih, širokih 32 kilometrov. Med letom so jih velikokrat spremljali sovjetski lovci in jih zastraševali, do sestrelitev pa ni prihajalo, saj so se oboji zavedali, da bi to lahko povzročilo spopad širših razsežnosti. Američani so imeli v Veliki Britaniji ta čas v pripravljenosti bombnike z jedrskim orožjem. Po nekaterih podatkih naj bi Američani prav v tem času načrtovali tajno operacijo Charioteer (voznik zmagovalne kočije) z bombardiranjem 70 sovjetskih mest s 133 atomskimi bombami, od tega pa naj bi jih osem odvrgli na Moskvo in sedem na Leningrad. Zaradi vse večjega zračnega prometa med bazami na Zahodu in Berlinom so zavezniki začeli uporabljati še tretji zračni koridor. Vsa letala, ki so priletela v Berlin po severnem in južnem koridorju, so se morala ne glede na izvorno letališče na Zahod vračati po srednjem koridorju, promet pa je bil tako gost, da so morali tudi v Berlinu zgraditi novo letališče. To nalogo so uresničili v 92 dneh s pomočjo 17.000 civilistov in 15 častnikov ameriške vojske na nekdanjem poligonu protizračne obrambe. Berlin je tako dobil tretje letališče, ki je začelo obratovati novembra 1948. Količina tovora, ki so jo prepeljali v Berlin, je nenehno naraščala in dosegla vrhunec na velikonočno nedeljo leta 1949. V operacijo je bilo takrat vključenih več kot 400 transportnih letal, od tega 250 ameriških in več kot 150 angleških. V štiriindvajsetih urah so s 1398 poleti prepeljali v Berlin 12.940 ton tovora. Zavezniki so takrat v Berlin leteli tudi iz novozgrajene baze Calle, ki je bila v angleškem sektorju. Dnevna količina prepeljanega tovora v Berlin se po tem datumu ni zmanjšala pod 9000 ton.

Berlinski most velja za največjo humanitarno operacijo

Zavezniške države so dokazale, da se milijonsko mesto da oskrbovati po zraku in da blokada ni smiselna. To so doumeli tudi Sovjeti, ki so po pogajanjih z njimi 4. maja 1949 dosegli dogovor o prekinitvi blokade Berlina. Cestni in železniški promet je bil uradno sproščen 12. maja, zavezniki pa so preventivno z zračno oskrbo Zahodnega Berlina nadaljevali do 30. septembra 1949, ko se je zračna oskrba Zahodnega Berlina tudi uradno končala.

V času zračnega mostu so zavezniki opravili 278.228 poletov in preleteli 170 milijonov kilometrov, medtem pa so izgubili 24 letal ter 77 članov posadk. Poleg hrane in raznovrstnega materiala so v Berlin prepeljali tudi več kot 1,5 milijona ton premoga. Enajst dni po koncu blokade, torej 23. maja 1949, je bila iz zahodnih sektorjev ustanovljena Zvezna republika Nemčija. 7. oktobra istega leta pa tudi Demokratična republika Nemčija. Meja med njima je postala meja med vzhodnim in zahodnim blokom, ki se je ohranila do padca berlinskega zidu novembra 1989 in konca hladne vojne ter ponovne združitve obeh Nemčij 3. oktobra 1990.

Berlinski zračni most še danes velja za največjo humanitarno operacijo in hkrati za dokaz, da je z voljo ter sredstvi mogoče vse. To so dokazali vsi, ki so sodelovali v tej operaciji, veliko pa jih je za dosego tega cilja žrtvovalo tudi svoja življenja.