Prvi B787-9 (ZB001) je opravil krstni let 17. septembra 2013 in je bil 126 izdelani dreamliner. Serija -9 naj bi postala vodilna v družini letal B787. Junija so imeli 413 naročil za serijo -9 in 486 za serijo -8. 
Začetek projekta sega v leto 2004, ko je nosil oznake 7E7. Prvi let osnovnega modela, torej B787-8 je bil načrtovan za tri leta kasneje. Serije -9 pa leta 2010. Omenjali so tudi možnost serije -10, ki pa do lanskega leta na pariškem letalskem salonu ni dobila potrditve. B787-10 naj bi tako doživel premiero leta 2018.
Prvi naročnik B787-9 je bil novozelandski Air New Zealand., ki je maja 2006 preoblikoval naročilo šestih letal serije -8 v serijo -9. Prvega naj bi dobili leta 2010. Žal se Boeing časovnega načrta razvoja letal ni držal. Javnosti so uspeli predstaviti letalo na načrtovani datum 8. julija 2007, ki se v ameriškem pravopisu zapiše kot 7.8.7. Krstni let naj bi opravili v nekaj tednih po uradni predstavitvi, a se to ni zgodilo še dobri dve leti in pol natančneje do 15. decembra 2009. Pri Boeingu so medtem opustili tudi možnost razvoja regionalnega dreamlinerja B787-3 in se posvetili razvoju serije -9. Air New Zealand je prvo devetico prevzel 30. junija. Oktobra bodo začeli leteti na mednarodnih letih iz Auclanda v Pearth, do konca leta pa še v Šanghaj in Tokio.
Pet dni je 12 delavcev barvalo B787-9 in pri tem porabilo 350 litrov barve.
Poleg zamude pri razvoju letala pa se je Boeing spopadal tudi z drugimi – konstrukcijskimi težavami. Jim Albaug, takratni direktor Boeingove civilne divizije je marca 2011 priznal, da je letalo pretežko in, da tudi motorji ne ustrezajo napovedanim specifikacijam.
ANA je 26. oktobra 2011 z B787-8 opravila prvi komercialni let. Januarja 2013 so zaradi več požarov na litij-ionskih baterijah prizemljili vse dreamlinerje. Dobrih petdeset letal je ostalo na tleh do aprila 2013, ko so uspeli rešiti težavo z baterijami.
Največja novost na dreamlinerjih serije -9 je sistem HLFC (hxbrid laminar flow control), ki je vgrajen na prednje robove repa. Sistem deluje tako, da sesa zrak iz površine višinskega in smernega stabilizatorja in s tem preprečuje oz. zakasnjuje prehod iz laminarne v turbulentno mejno plast. S tem se zmanjša upor letala in poraba goriva. Pri Boeingu ne razkrivajo koliko sistem HLFC pripomore k zmanjšani porabi a pravijo, da veliko.
B787-9 je deset okvirjev daljši od osnovnega modela B787-8. Skupna dolžina je 6,1m daljša od -8 in znaša 62,8m. Serija -10 bo daljša še za 9 okvirjev oziroma za 5,5m. Prvi del trupa serije -9 (sekcija 43) proizvaja Kawasaki Heavy Industries, zadnji del (sekcija 46) pa Alenia. Največja vzletna masa serije -9 bo 252,7 ton, kar je 24,8 ton več kot MTOW pri seriji -8.
Seriji -8/-9 izdelujejo v Everetu in Charelstonu. Na mesec izdelajo deset letal, do konca leta 2016 pa jih bodo izdelali po 12 in do konca leta 2020 po 14.
Foto: Air New Zealand