Živim, ker imam presajeno srce

Oceni ta prispevek
(1 glas)
02 Nov 15
Napisal Joži Sinur Prebrano 1441 krat
Objavljeno v Novice

ŽIVETI IN IZKORISTITI VSAKO MINUTO. Tako o svojih načrtih pripoveduje Miha Gašperin, ki so mu pred slabimi petimi meseci presadili srce. V zadnjih letih je prestal številne preizkušnje in čeprav mu v prsih bije novo srce, pravi, da je še vedno isti, spremenil se je le njegov pogled na življenje.

Začelo se je pred petimi leti, ko so na rednem sistematskem pregledu takrat 37-letnemu Trebanjcu ugotovili, da je hudo bolan, odpovedovalo mu je srce. »Že pred tem sem čutil spremembe: utrjenost in zadihanost, težko sem hodil po stopnicah, vendar sem to pripisoval pomanjkanju kondicije, saj nisem bil več tako aktiven v športu,« se spominja. Prav aktivnost je najbolj zaznamovala njegovo življenje, pozimi je bordal, tudi turno, sicer pa je najraje sedel na kolo, posvečal se je gravitacijskim disciplinam, zadnja leta pa cestnemu kolesarstvu.

Tri mesece je Miha v ljubljanskem Kliničnem centru čakal na primerno srce.
  Tri mesece je Miha v ljubljanskem Kliničnem centru čakal na primerno srce.

»V bistvu sem glede športov celo življenje hodil po robu, tako kot sem po robu hodil med operacijo,« pripoveduje. A do presaditve srca so ga čakale še mnoge ovire. Sprva se ni sprijaznil z mislijo, da je bolan. »Dostikrat zdravil za srce sploh nisem jedel,« razlaga. Stanje se je slabšalo, leta 2012 so mu vstavili defibrilator in že takrat so mu govorili, da bo potrebna presaditev, možnost, o kateri ni želel niti slišati. Dvakrat so mu še presadili matične celice, prvič se je počutje za nekaj mesecev izboljšalo, drugič le za 14 dni.

»Težko sem hodil in dihal, med spanjem me je dušilo, veliko sem kašljal, a sem doma kašelj prikrival. Nekako sem čutil, da mi bije zadnja ura,« iskreno pripoveduje o zadnjih mesecih, preden je končal v bolnišnici. Med redno kontrolo po presaditvi matičnih celic so namreč ugotovili, da ima strdek in da mu je voda že zalila srce. »Zdaj se moramo začeti pogovarjati o presaditvi,« je bil takrat odločen zdravnik.

»Zgodilo se je tako hitro, da nisem imel časa razmišljati, nisem imel več izbire,« pripoveduje Đovo, kot mu radi pravijo prijatelji in znanci. Kot razlaga, lahko bolniki na srce doma čakajo tudi po več let, a tisti, ki zaradi kritičnega stanja končajo na urgentni listi, so v bolnišnici na presaditev pripravljeni vsako minuto. Tako so ga še isti dan, bilo je 4. marca letos, sprejeli v ljubljanski Klinični center.

Obrnil je nov list

»Pripravljen sem bil čakati, kolikor bo potrebno, nikamor se mi ni več mudilo,« pripoveduje o mesecih, ki jih je preživel na kardiološkem oddelku, v petem nadstropju osrednje slovenske bolnišnice, še posebej hvaležen tamkajšnjemu osebju: »Zdravniki in medicinske sestre se borijo, da bo bolnikom bolje, živijo, da se borijo za naša življenja.«

Pravi, da mu ni bilo težko, dnevi so hitro minevali, stkala so se prijateljstva z ostalimi bolniki, tudi obiskov mu ni manjkalo, pogosto jih je moral celo sam omejiti. V bolnišnici je takrat lahko še zadnjič posegel po hitri prehrani, hamburgerji, pice, kebabi in drugo je bila namreč njegova priljubljena hrana, brez katere ni znal. »Vedel sem, da tega potem ne bo več,« pove.

Zadnja leta se je Đovo, kot mu pravijo prijatelji in znanci, posvečal predvsem cestnemu kolesarstvu.
  Zadnja leta se je Đovo, kot mu pravijo prijatelji in znanci, posvečal predvsem cestnemu kolesarstvu.

Veliko mu je pomenila tudi podpora, ki so jo izkazali prijatelji in znanci. Aleksej Dolinšek je v Trebnjem organiziral 12-urno dobrodelno kolesarjenje, ljubljanski Racman golf klub, kjer trenira Mihov 15-letni sin Lan, perspektivni mladi golfist, pa dobrodelni golf turnir. »To mi je dalo ogromno energije in zavedanje, koliko pomenim množici ljudi,« pravi. »Dobro se z dobrim vrača,« je prepričan, saj je sam kot priznani serviser koles pogosto priskočil na pomoč, tudi med vikendi, prazniki ali ponoči.

Po dolgih treh mesecih čakanja v bolnišnici pa je vendarle nastopil čas, da obrne nov list. Bilo je ponoči, 2. junija, ko je novo poglavje začelo pisati Mihovo novo srce.

Dolga borba za življenje

A njegove borbe za življenje še ni bilo konec. Presajeno srce je namreč ponoči nehalo biti, priklopiti so ga morali na zunanji telesni obtok (ECMO), sledila je sepsa, zastrupitev krvi, zato je dobil kombinacijo dveh antibiotikov, na katero je bil alergičen, uničilo mu je mišične celice, odpovedale so mu ledvice. Kaj sta takrat doživljala žena Greta in sin Lan, nikoli ne bo vedel, pravi, a ve, da je bilo hudo. Sam se tistih petih dni, ko so mu že iskali drugo srce, ne spominja, bil je namreč v komi. »Verjetno so mi prav moč, volja in želja do življenja pomagali, da sem vse to preživel,« meni in dodaja, da je piko na i postavil tudi bioenergetik, s katerim se je povezal že med boleznijo. Ko so ženi povedali, naj bo pripravljena na najhujše, ga je še sama prosila za pomoč.

Po operaciji sprva ni mogel hoditi, uporabljati rok, se umivati, briti … »Sprašuješ se, ali bo sploh kdaj bolje,« se spominja. Danes se zaveda, da ima izredno srečo, da sploh lahko hodi, saj je zaradi močne mišične distrofije obstajala velika verjetnost, da bo končal na invalidskem vozičku. A Miha se ni predal in mesec dni po operaciji se je lahko vrnil v Trebnje.

Stroga pravila, 25 tablet na dan

Na njegovo vrnitev so se morali pripraviti tudi doma, v stanovanju namreč ne smejo imeti rož, preprog in zaves, pa nobenih domačih živali, posebne so tudi zahteve glede prehrane, uživati ne sme ne surove zelenjave ne surovega sadja, suhomesnatih izdelkov, postane ali mastne hrane in še bi lahko naštevali. Pojesti mora 25 tablet na dan – proti zavrnitvi in proti okužbam, tablete za želodec, za kostno gostoto in vitamine. Prvo vzame ob 6. uri zjutraj, zadnjo ob 22. uri zvečer. Ker mu tablete sproti uničujejo mišične celice, mora vsak dan na sprehod; ko gre med ljudi, nosi masko, saj ima uničen imunski sistem, zato ga zelo ogrožajo okužbe. »Zgodi se, da me ljudje gledajo ali me celo obidejo. Kadar me kdo res pretirano gleda, mu pomaham,« pove in dodaja, da se izogiba tudi rokovanju.

Prav zaradi stroge prehrane se je naučil kuhati, začel je teden dni pred 1. septembrom, se spominja. »Na začetku nisem poznal osnov kuhanja, zdaj se lotim že konkretnih stvari,« ponosno pripoveduje in po novem tako s kosilom razveseljuje tudi za ženo in sina. »Življenje se je spremenilo, zdaj imam ogromno energije, vendar ne smem še pretiravati,« razlaga.

Prepoznal je novo poslanstvo

Načrtov in želja mu namreč ne manjka. Na letošnjem Ljubljanskem maratonu je želel prehoditi deset kilometrov v promocijo svoje zgodbe in pomena darovanja organov, a mu zdravniki tega še niso dovolili. Zdaj načrtuje, da bi se leta 2017 udeležil ekstremne kolesarske dirke okoli Slovenije (DOS), prav tako v promocijo Slovenije Transplanta, osrednje organizacije, ki skrbi za presaditve organov in tkiv.

Rad se je odpravil tudi na sneg, med božično-novoletnimi prazniki je tradicionalno skupino prijateljev odpeljal na Vogel.
  Rad se je odpravil tudi na sneg, med božično-novoletnimi prazniki je tradicionalno skupino prijateljev odpeljal na Vogel.

»Največja težava je prav čakanje,« pripoveduje. »Razumem svojce, kako se počutijo v trenutku, ko izgubijo najbližjega, a večina si misli, da se jim ne more nič zgoditi, ne pomislijo pa, da so lahko v vsakem trenutku oni ali njihovi najbližji tisti, ki bodo potrebovali pomoč.« Zato želi s svojo zgodbo osveščati, da bi se čim več ljudi odločalo za darovalce.

Tako se mu je oglasil tudi pilot razvpitega Falcona. Številne polemike je namreč sprožila odločitev, da po novem vladno letalo lahko prevaža tudi človeške organe, kar je Miho, medtem ko je ležal v bolnišnici in čakal na srce, močno prizadelo. »Nihče se ni postavil v mojo kožo. Če sam ali kdo od tvojih najbližjih čaka na organ, se ne boš spraševal, koliko to stane in kdo bo plačal,« je iskren. Tako mu je tudi pilot Falcona, ki ga je navdihnila njegova zgodba, v zahvali zapisal, da mu ne bo več težko ob kateri koli uri sesti v letalo. »Marsikomu sem odprli oči,« še pravi Miha, ki je v prehojeni poti prepoznal novo poslanstvo – pomagati, da bo tistim, ki čakajo ali še bodo čakali na organe, lažje, kot je bilo njemu.

S svojo zgodbo je navdihnil že mnoge, tudi pilota vladnega Falcona, ki po novem lahko prevaža tudi človeške organe.
  S svojo zgodbo je navdihnil že mnoge, tudi pilota vladnega Falcona, ki po novem lahko prevaža tudi človeške organe.

Je to res, Živim?

Danes je sicer neizmerno hvaležen za življenje in novo priložnost. »Na začetku tega sploh ne dojameš. Tipaš se in sprašuješ: je to res, živim?« pripoveduje in poudarja, da se sam sicer ni spremenil, drugačen pa je njegov pogled na življenje. »Zdaj se za svoje življenje bojim, ker vem, kaj smo jaz in moji najbližji prestali, zato tega ne želim zavreči,« je odločen. »Mnogim sem že povedal, da bi jim privoščil le del tistega, kar sem izkusil, ko sem čakal na srce, in bi verjetno tudi sami začeli drugače gledati za življenje,« še pravi. Denar namreč ni več najpomembnejši, pa služba, avtomobili, hiše in vikendi na morju … Vse, kar potrebuje, sta žena in sin. In seveda zdravje.

 

Besedilo: Joži Sinur, Živa (mesečna priloga Dolenjskega lista), oktober 2015.

Fotografije: osebni arhiv Mihe Gašperina in Joži Sinur

Nazadnje urejano na Sreda, 25 Januar 2017 23:33

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« September 2020 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
  1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30