Mala Anja ali reševanje na Kriški gori

Oceni ta prispevek
(1 glas)
17 Jan 11
Napisal Miklavž Škofič-Maurer Prebrano 5347 krat

Pri vseh opravilih, ki zahtevajo skupno delo  večjega števila ljudi je sinergija  – sodelovanje - izredno pomembna. V letalstvu ni nič drugače.

Skupina treh oseb, individuov, lahko da seštevek 3 ali več, lahko pa tudi samo 1; rezultat je odvisen od stopnje medsebojnega sodelovanja. Samoumevno nam je, da ne moreš biti z vsakim prijatelj; tudi uspešno in plodno sodelovanje v kabini letalnika ni nekaj, kar je samo po sebi umevno. To pride do izraza predvsem v zapletenih okoliščinah. Takrat se jasno vidi, da najboljšo posadko ne sestavljajo najboljši piloti in tehniki-letalci. Najboljša posadka je tista, ki dobro sodeluje, ki se medsebojno razume brez izrečenih besed, kjer vlada medsebojno zaupanje in spoštovanje.

Današnja zgodba govori ravno o takšni posadki, o takih razmerah in o plodnem sodelovanju med posadko in zdravniško ekipo, ki je privedlo do srečnega razpleta – ljudsko življenje je bilo rešeno.

kriska_gora_030.jpg

Letalstvo ima zelo stroga pravila glede vremenskih omejitev letenja. Ve se, kakšna mora biti vidljivost, koliko nad tvojo višino letenja morajo biti oblaki, koliko sme pihati, kaj početi v primerih nevihte, ledu, megle...

Včasih – ne vedno – se dobra posadka odloči, trezno, po premisleku, da gre še malo dlje; čez meje, ki jih postavljajo pravila. Pri dobri posadki to ne pomeni vedno nerazumno tveganje; to samo pomeni, da se, preden se gre čez meje, zadane v pravilih, preučijo vsi postopki v primeru neuspeha.

 

 

 

Sedaj pa na zgodbico:
Še eden od mnogih vikendov, prebitih na Brniku.

Delo: vodja helikopterske posadke, namenjene za reševanje v gorah.
Vreme tako-tako.
Ekipa – odlična.

Kakor helikopterska tako tudi medicinska. Vodja ekipe gorskih reševalcev je bil Dr. Jurij Gorjanc; odličen zdravnik, izvrsten gornik, odličen človek. V mladih letih je želel postati duhovnik. Nekje na tej poti se je razočaral v etablirano duhovščino; njegova želja je bila pomagati soljudem. Zaobljubil se je za meniha, zamenjal šolo. Na koncu je končal medicinsko fakulteto. Zaljubljen v gore je postal član gorske reševalne službe. Požrtvovan, sposoben, eden od redkih zdravnikov, ki so v GRS in, ki ga zdrahe in borba za moč ne zanimata. Živi skromno, prebiva v službeni garsonjeri; ves denar, ki ga zasluži na teh ali drugačnih dežurstvih, poleg pa še tisto, kar mu ostane od plače, da v dobrodelne namene. Velik človek. Ali pa samo: Človek.

krika_gora_032-1.jpg Posadka helikopterja je bila prav taka, kot je opisana na začetku zgodbe. Trije, ki se tudi v vsakdanjem življenju odlično razumemo. Tehnik-letalec: strokoven, izkušen, umirjen. Bister. Pozitivna oseba z lastnostjo, da zna biti kritičen kakor do sebe tako tudi do drugih članov posadke. Sposoben podati svoje mnenje vendar prav tako sposoben spoštovati in zaupati odločitvam vodje posadke. Žal ne dela več pri nas; odšel je v drugo enoto zaradi boljših pogojev dela.

Sopilot – kar precej mlajši od mene. Captain na helikopterjih, le takrat je dežural z mano kot drugi pilot. Eden naših boljših. Hladnokrven, sposoben kvalitetne analize okoliščin in na temelju rezultatov prinesti pravo odločitev.

V vlogi vodje posadke sem bil jaz.

V vlogi reševane osebe je bila uboga šestanjstletnica na Kriški gori. Vnukinja oskrbnice, čez vikend je prišla na obisk k babici. Lepše je v gorah kot pa v dolini. Tam gori se več dogaja...

Zgodila se ji je boleča menstruacija. Njena skrbna babica ji je dala »nekaj proti bolečinam«. Na žalost je to »nekaj proti bolečinam« pri punčki izzvalo reakcijo, katere posledica bi bila smrt, če je ne bi mogli pripeljati v bolnico – ali pa vsaj k njej pripeljati zdravnika z zdravili.

krika_gora_033.jpgVreme, kot že prej navedeno, ušivo. Ne tič ne miš. Vrhovi hribov v oblakih; občasno se je menda z Kriške gore vidilo v dolino, vendar temu ne verjamem preveč.

Čas, ki je deklici preotal do smrti? Prekratek, največ ura in pol. V tem času se zdravnik ni mogel peš povzpeti na Kriško goro, do male Anje.

Torej, to so bila dejstva, s katerimi me je soočil Juri (vreme sem resda preveril sam). Gremo in pridemo do pacijentke – ostane živa. Ne gremo – ena oseba, ki še živeti ni začela, bo manj na tem svetu.

Kar težko breme, a ne?

Odločitev sama ni bila težka. Navkljub vremenski situaciji smo se odpravili do helikopterja. Na odobritev nadrejenih nismo čakali. Vedeli smo, da šteje vsaka minuta, papirji pa se lahko uredijo kasneje. Vključno z morebitnim »posipanjem z pepelom«. V glavah smo imeli enake misli: če bo šlo bo šlo. Poizkusiti je treba...

Vzletimo, obrnemo proti Golniku; vrhovi hribov – vključno z Kriško goro – v oblakih. No, morda pa le najdemo kakšno luknjo. Začnemo vzpenjati proti vrhu Kriške gore, da vidimo, do kod lahko pridemo. Pristajalne točke – ki se nahaj tik pod vrhom gore – ne zagledamo. Manjka nam 200 metrov višine. Naredimo še en krog okoli hriba – morda je na drugi strani kaj boljše. Pa ni bilo. Povsod enaka slika – vrh v oblakih. Niti na trenutek se ni toliko videlo, da bi lahko vsaj poizkusili iti na pristanek.

krika_gora_034.jpgTorej, čas za premislek: kaj pa sedaj? Kaj storiti? Obrnem se nazaj proti reševalni ekipi. Moje oči se srečajo z Jurijevimi. Žalosten pogled. Ve, kaj se dogaja. V meni se porodi ideja, ki bi lahko pomenila žarek upanja. Posvetujem se z posadko: a gremo probati prilesti do pristajalnega mesta z letom tik nad krošnjami smrek? Tehnik bi lahko odprl vrata in gledal namesto nas.

Uroš (tehnik) odgovori: »Ja, pa dajmo probat, več kot razbit se ne mormo...«

Tilen (kopilot) pravi: »Ja, bomo probali, bo pač še ena izkušnja več v življenju; če preživimo, bomo pisali izjave, če pa ne, pa jebat' ga...«

Juriju sporočim našo odločitev. Oči mu zasijejo; morda pa bo šlo. Medicinska tehnika, ki sta bila v njegovi ekipi, nista ravno delila njegovega navdušenja. Lica jima je obarvala bledica.

Torej, gremo v oblak. Pilota si razdeliva delo. Tilen izvleče navigacijsko karto iz torbe in izmeri točno smer, v katero moramo odleteti, če izgubimo vidni stik z tlemi. Izmeri tudi, koliko časa moramo leteti v tej smeri,preden se lahko začnemu spuščati in izstopimo iz oblaka. Jaz letim, Tilen pa spremlja instrumente. Vsi kazalci smeri v helikopterju so nastavljeni na »smer pobega«, radio-navigacijska sredstva so nastavljena na prave frekvence. Na ta način ves čas – vsaj po instrumentih – vemo, kje smo. V primeru, da jaz ali Uroš izgubiva viden stik z tlemi Tilen, ki sploh ne gleda ven, prevzame upravljanje helikopterja in nas – z božjo milostjo (saj smo imeli duhovnika na krovu helikopterja, mar ne?) – odpelje na varno.

Tak je bil naš načrt. Odločitev je padla, gremo v meglo...

Letimo (ali, bolje rečeno, plazimo se) od smreke do smreke, vsenaokrog mleko, na trenutke izgubim vidni stik z tlemi, na trenutke vidim samo sence, obrise nečesa zelo blizu pod nami. Na odprtih vratih Uroš govori: levo, naprej, malo dol, malo višje... Nikoli konca, minute se vlečejo, kot bi bile ure. V naših glavah se začenjajo porajati dvomi: »Kaj, če zgrešimo vrh? Če zaidemo malo preveč proti jugu? Tam je zgornja postaja tovorne žičnice, jeklene nosilne žice vsenaokrog.« Samo tega bi nam še manjkalo. Žic zagotovo ne bi videli. Oziroma, videli bi jih, ko bi bilo že prepozno.

krika_gora_038-1.jpg Kljub pomislekom vztrajamo. Tilen ki sproti bere višino na instrumentu, pove: »Blizu smo, še 30 višinskih metrov do vrha.« Vsak hip bi morali zagledati križ pred kočo. Pod pogojem, da smo na pravi poti. A megla postaja vse gostejša, Uroš ima težave z opazovanjem tal, vse se vrtinči in meša. Naenkrat pod nami ni več dreves, samo trava. V glavi strah: Kaj, če zaidemo preveč severno, na drugo stran hriba? Kam bomo pa potem bežali?

Kar naenkrat se pred nami pokaže temna lopa: zgornja postaja tovorne žičnice. Torej, tudi križ mora biti tu nekje, vendar – napenjalne žice od žičnice tudi.

Zavijem malo bolj levo. Teren se začne spuščati. Malo bolj desno. Ves sem moker, znoj mi leze v oči. Mišice napete. Tilnu so žile na obrazu in vratu izstopile. Kljub temu mu na kraj pameti ne pade, da bi pogledal ven – oči ima prikovane na instrumente. Pripravljen na prevzem komand, odlet po instrumentih. Edino tako nas lahko reši, če bi šlo kaj narobe.

Naenkrat zagledamo kakih 30 metrov pred nami temno senco: križ.

Oddahnemo si. Tukaj smo.

krika_gora_047-1.jpg Spustim se na pol metra višine, tla so mešanica sivega na belem, ne morem oceniti ne višine niti tega, ali ima teren nagib. Uroš izskoči iz helikopterja, steče pred njega in mi pokaže, kje je dovolj ravno za pristanek. Preden se dotaknem tal že zagledam osebo v rdeči jakni, z napisom »Doctor«, kako teče proti koči. Pogledam nazaj, v kabino: njegova tehnika, bleda kot megla zunaj, sedita kot prilepljena na sedeže.

V slušalkah zapresketa glas: »Takoj nosila! Pošlji fanta, vrnemo se čez 10 minut.«

OK; torej, ko se vrnejo, bo potrebno nekako oditi iz te godlje ven; v dolino, do bolnice.

Tilen ponovno preveri na karti smer odhoda, še enkrat preveri kazanje vseh instrumentov, nastavitev kazalcev smeri, oba preveriva radionavigacijske naprave, preveriva GPS; Uroš stoji pred helikopterjem, gleda proti nama in kadi. Nekako mi je padlo na misel: zadnja cigareta, morda?

Naredimo še zadnji dogovor za odlet: »Ko se vrnejo, ko bodo vsi privezani, zalebdim na pol metra višine, obrnem helikopter v smer izhoda. OK?« Tilen pokima, Uroš pokima. »Povečam moč motorja na 100%, spustim nos helikopterja 5 stopinj navzdol, minimalno vzpenjanje po instrumentu 1000 čevljev na minuto, OK?« Oba prikimata. »Ko dosežemo hitrost 40 vozlov prevzame komande Tilen in nadaljuje let po instrumentih.«  Kimanje. Dogovor velja.

krika_gora_045-1.jpg

Medicinska ekipa se vrne, dvigne nosila v helikopter, jih priveže. Privežejo se tudi sami. Pogledam proti Juriju. Dvignem palec: »Lahko?« Jurij prikima. Pogledam proti Urošu. Uroš prikima, dvigne palec. Torej gremo.

Helikopter dvignem na pol metra. Ponovno pregledam vse instrumente, če nismo kaj pozabili. Po interfonu zaslišim Tilna: »Vse v redu. Gremo.« Gremo. Dodam moč motorjema, nos helikopterja povesim navzdol, tal ne vidim več. Vzpenjamo,  smo že v oblaku, višinomer kaže, da smo izpod višine Kriške gore. Hitrost naraste na 40 vozlov, Tilen prevzame komande. Po instrumentih vodi helikopter navzgor in stran od hriba. Umirjeno, kot da bi to počel vsak dan. Pokličem kontrolo letenja. Zastavijo vprašanje: »Ali ste uspeli?« »Smo« »Potem pa kar nadaljujte, promet smo umaknili. Vse je vaše. Javite, ko boste ven iz oblakov«.

Mine 5 minut; še smo v oblaku. Letimo proti jugu, stran od hribov.

Pokliče nas kontrola: »Vidimo vas na radarju. Blizu Kranja ste. Lahko začnete s spuščanjem. Nobenega letala ni v vaši smeri.«

Tilen počasi spušča helikopter; naenkrat izstopimo iz oblakov, pod nami Kranj. Obrnem se proti potniški kabini; na nosilih vidim punčko, ki me gleda z bleščečimi očmi.

Konec letenja po instrumentih, na jasnem smo. Ponovno prevzamem upravljanje z helikopterjem, usmerim se proti UKC; Tilen se oddahne, si obriše znoj, me pogleda. Besede niso bile potrebne.

krika_gora_053-1.jpg Na heliportu nas čakata rešilec in medicinska ekipa. Anjo odpeljejo v bolnico,. Na okrevanje. Z njo bo vse v redu.

Vzletimo z heliporta, čez Ljubljano, nazaj na Brnik. Počasi že pada noč, dolijemo gorivo in pospravimo helikopter v hangar. Potem se nam v dežurni sobi pridruži še reševalna ekipa, sedemo, odpremo pivo, prižgem cigareto. Jurij sedi nasproti mene, molči že odkar smo oddali deklico v bolnico. Končno nas pogleda, reče: »Kaj takega pa še nisem doživel. Brez vas in vaše odločitve, da greste, bi bila punčka mrtva.«

No, jaz pa menim, da bi bila punčka mrtva, če ne bi bila takšna posadke. Potem tudi jaz ne bi šel.

krika_gora_052-1.jpg Post skriptum:
Za kres se odpeljem na obisk k prijatelju Marjanu, najemniku gostilne »Pri Jurju« v Kamniški Bistrici. Pijuckam svoj pirček, čvekam. Mimo pride Marjan, mi reče: »Miklavž, tamle bi se ti eden rad zahvalil.«

Ozrem se. Skozi vrata prihaja mala Anja v spremstvu svojim staršev.

Ganljivo.

To je bila sončna zgodbica. Ni veliko manjkalo, da bi bila drugačna.

Preberite tudi:
Belo na belem
Na most!
Zadnji Anin let

 

Nazadnje urejano na Četrtek, 16 Avgust 2018 12:18
Več iz te kategorije: « Zgodbe Na most! »

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« November 2019 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
        1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30