Na Ižanki po 75. letih izkopali ostanke letala Supermarine Spitfire

Oceni ta prispevek
(7 glasov)
12 Sep 19
Napisal Andrej Gaspari Prebrano 955 krat
Objavljeno v Novice

Arheološka raziskava in dvig ostankov britanskega lovskega letala Supermarine Spitfire iz druge svetovne vojne ob Ižanski cesti v Ljubljani

»Spitfire je več kot samo letalo, je ikona.«

Med 19. in 27. avgustom 2019 je Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano po naročilu Muzeja in galerij mesta Ljubljane izvedel prvo fazo arheološkega izkopavanja in dviga ostankov lovca Kraljevega vojnega letalstva (Royal Air Force), ki se je 18. septembra 1944 zrušil na zemljišče ob Ižanski cesti v Ljubljani.

Spitfire, po mnenju mnogih najlepše letalo vseh časov, je zagotovo najslavnejši britanski lovec druge svetovne vojne in eden najbolj prepoznavnih britanskih izdelkov nasploh. Letalo z močnim motorjem in dodelano aerodinamično obliko, ki sta mu zagotavljala odlične manevrske sposobnosti, so v številnih različicah izdelovali med letoma 1936 in 1948. Ostanki legendarnega lovca, v katerem javnost prepoznava zmagovalca bitke za Britanijo, bil pa je tudi pomemben protagonist protinacistične koalicije v bojih v Sredozemlju z vidnim prispevkom pilotov RAF za njegovim krmilom k partizanskemu osvobajanju slovenskega ozemlja, so nedvomno dragocen nosilec materialne in duhovne zapuščine obdobja.

Izkopavanje ostankov letala foto: Borut Slokan
  Izkopavanje ostankov letala foto: Borut Slokan

Enosedežno lovsko letalo Spitfire tipa F.IX z oznako MJ116 je bil del eskadrilje 73. skupine zračnih sil Združenega kraljestva, takrat stacionirane na letališču Canne pri Foggii na južnem delu italijanskega škornja, ki je omenjenega dne v jasnem vremenu kmalu po 12. uri napadla vojaško letališče v ljubljanskem Polju in železniško progo med Ljubljano in Zalogom. Po poročanju tedanjega časopisja je šlo za prvi letalski napad na Ljubljano. Letalo je pilotiral vodnik Peter J. Clark, Južnoafričan v službi RAF, ki je po zadetku letala s strani nemške obrambe, iz katerega se je po pričevanju očividke začel sukljati gost črn dim, uspešno odskočil s padalom in pristal tik ob nadzorni postaji (»bloku«) št. 57 v zunanjem obroču žičnih ovir okoli okupirane Ljubljane, samo letalo pa je strmoglavilo na barjansko zemljišče le dobrih 150 m južno od nadzorne postaje, kar kaže na izjemno nizko višino odskoka. Pretresenega pilota s precej osmojenim obrazom so neposredno po zajetju od domobranske posadke nadzorne postaje prevzeli Nemci. Po zaslišanju na gestapu in krajšem zdravljenju v sanatoriju Emona v Ljubljani je bil poslan v taborišče za ujete zavezniške letalce Dulag Luft (Durchgangslager der Luftwaffe) v nemškem pogorju Hochtaunus severno od Frankfurta, kar je razvidno iz dostopnih podatkov o pilotu iz arhiva Zgodovinskega oddelka RAF (Air Historical Branch of the Royal Air Force), pridobljenih s prijaznim posredovanjem Britanske ambasade v Ljubljani. Po osvoboditvi taborišča ob koncu vojne se je vrnil v Združeno kraljestvo.

Fotografija razbitine tega letala je bila 31. novembra 1944, torej dober mesec po napadu, objavljena v reportaži Strahovalci nad Ljubljano/Lufthunnen über Laibach v reviji Slovensko domobranstvo. Ob padcu se je sprednji del letala zarinil v mehko barjansko zemljišče, iz katerega so štrlela nazaj zalomljena krila in rep. Eno krilo in del repa sta bila odpeljana že med vojno, Nemci pa so iz kabine potegnili tudi pilotovo torbico s pištolo. Kmalu se je razbitina pogreznila v tla, »da je bilo komaj še videti, kam je padlo«. Dobrih deset let po vojni se je takratni lastnik zemljišča Milan Zalaznik skupaj z bratom Jožetom odločil izkopati preostanek letala, predvsem zaradi prodaje pločevine, po nekaterih pričevanjih pa si je prizadeval pridobiti zlasti motor letala. Zalaznik je iz razbitine izvlekel še enega od topov, pozneje oddanega postaji milice na Dolenjski cesti, nogo levega podvozja in vojaško bluzo, poskus dviga motorja pa se je izjalovil. V enem od žepov bluze, ki jo danes hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS), je bilo odkrito zmečkano potrdilo z imenom pilota in podpisom Vladimirja Velebita, člana delegacije Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije pri zavezniški vojski v Italiji.

foto: Borut Slokan
  foto: Borut Slokan

Muzej ljudske revolucije, današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije, je v šestdesetih letih preučeval možnosti za dvig ostankov letala, vendar do realizacije ni prišlo. Zanimanje za razbitino se je okrepilo v začetku devetdesetih let s skupino pilotov in poznavalcev zgodovine letalstva, med katerimi izstopata Pavel Magister in Igor Tratnik, ki sta v devetdesetih načrtno zbirala podatke o obravnavanem letalu in vodniku Clarku ter »odkrila« pozabljeno nogo podvozja v kupu odpadnega železa na parceli Milana Zalaznika.

Leta 2008 je Vojaški muzej Slovenske vojske na pobudo pristojnih kustosov in ob podpori tedanjega načelnika dr. ppk. Tomaža Kladnika nadrejenih zasnoval projekt izkopavanja in dviga ostankov legendarnega lovca ter v ta namen pristopil k oceni izvedljivosti. Ob predhodni pridobitvi soglasja lastnika parcele je bila julija 2008 izvedena geofizikalna raziskava mesta padca. Analiza georadarskih odbojev je pokazala, da se na globinah med 0,8 in 3 m nahajajo ostanki, ki jih je bilo mogoče z določeno verjetnostjo povezati s preostankom razbitine. Kljub obetavnim rezultatom, objavljenim v študiji Andreja Gasparija, Jureta Miljevića in Branka Mušiča v reviji Arheo leta 2010, je bilo nadaljevanje projekta dviga in prezentacije odloženo zaradi izostanka predvidenega financiranja.

Ob skorajšnji 75-letnici padca letala je bila po skoraj desetletnem premoru opravljena nova raziskava, sloneča na novi projektni nalogi in delovnem načrtu. Kljub okrnjenemu in verjetno močno fragmentiranemu stanju razbitine (odnesena naj bi bila več kot polovica letala, na lokaciji pa naj bi ostal le še sprednji del z motorjem in vijakom), je namreč obveljala ocena o smiselnosti njenega celovitega izkopa z arheološko metodo dokumentiranja, identifikacija in konservacija delov ter ustrezna muzejska prezentacija.

Potrebnost težko pričakovane realizacije projekta je izhajala na eni strani iz izjemnega zanimanja strokovne in laične javnosti za zgodovino letalstva, specifično vojnih letal, ki so se med drugo svetovno vojno zrušila na slovensko ozemlje, in usod njihovih posadk, na drugi strani pa iz dediščinskega potenciala materialnih ostankov vojaških zrakoplovov zadevnega obdobja. Ti so bili pri nas do nedavna skoraj izključno predmet zanimanja entuziastov in zbiralcev, medtem ko je veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 ostanke vojnega značaja, starejše od 50 let, normativno opredelil in zavaroval kot arheološke ostaline ter k njihovemu evidentiranju in varovanju ostalin prve in druge svetovne vojne zavezal tudi javne službe. Ministrstvo za kulturo je svojo namero leta 2013 podkrepilo z naročilom projekta zbirne evidence letalskih razbitin vojaških konfliktov prve polovice 20. stoletja, ki ga je izvedel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in predstavlja trenutno najpopolnejšo zbirko tovrstnih podatkov v upravljanju državnih organov. Kakršenkoli poseg v tovrstne ostaline je po veljavni zakonodaji mogoč le po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja resornega ministrstva in v skladu z normativi in standardi Pravilnika o arheoloških raziskavah.

foto: Andrej Gaspari
  foto: Andrej Gaspari

Raziskava je potekala v skladu z kulturnovarstvenim soglasjem za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline, ki ga je na podlagi soglasja ZVKDS OE Ljubljana in Komisije za arheološke raziskave izdalo Ministrstvo za kulturo, ter v skladu z varnostnim načrtom. Glede na naravo ostankov je bila o posegu obveščena tudi Državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki je izdala ustrezna navodila in zagotovila dežurnega strokovnjaka. Raziskavo je izvedla ekipa ARKLJ pod vodstvom dr. Andreja Gasparija (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) in Reneja Masaryka (Skupina Stik) v sodelovanju z dr. Urošem Koširjem (Avgusta d.o.o.) ter stalnimi člani Mojco Fras, Borutom Slokanom (Skupina Stik) in Gabrijelom Hrovatom, kompetentno tehnično podporo pa je zagotovilo podjetje ER-TAC d.o.o. (Janez Tacer). Raziskava ne bi bila mogoča brez soglasja in vsestranske podpore družine Rojc, na čigar parceli ležijo ostanki letala.

Terenski del raziskave razbitine je vključeval kontrolno geofizikalno raziskavo za natančnejšo prostorsko umestitev izkopnega polja, izvedbo kombiniranega strojnega in ročnega izkopa polnila kotanje, ki se je oblikovala na mestu padca letala ter celovito opisno, grafično in prostorsko dokumentiranje najdiščnih situacij posameznih kosov letala za potrebe poterenskih analiz poodložitvenih posegov in procesov, ki so vplivali na ohranjeno stanje razbitine. Vsi odkriti deli so bili označeni in prostorsko dokumentirani s totalno postajo in GNSS napravo visoke natančnosti, nato pa sta sledila dvig in primarno dokumentiranje ter priprava za transport v prostore za konservacijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer bo razbitina tudi razstavljena.

V okviru poterenskih del raziskave, ki v tem hipu že potekajo, bodo vsi deli razbitine natančno očiščeni, nato pa bodo sledile identifikacija delov ter analiza materialov za oceno potrebnih ukrepov za konserviranje oz. trajno ohranjanje in njihovo izvedbo. V sodelovanju z domačimi in tujimi specialisti za letalsko tehniko in konkreten tip letala bo vsak odkrit del umeščen na ustrezno mesto v virtualnem modelu kot osnovi za prezentacijo ostankov. Vzporedno bo v sodelovanju s poznavalci tega področja ter domačimi in tujimi institucijami potekala izdelava celovite kabinetne študije in pregleda arhivskih virov o zgodovini letala, okoliščinah sestrelitve in usodi pilota, ki bo skupaj s pregledno obravnavo značilnosti legendarnega lovca in ostalih širših vidikih predstavljala osnovo za monografsko in priložnostne publikacije ter celovito muzejsko predstavitev.

Projekt raziskave, dviga, konservacije in predstavitve razbitine so finančno omogočili Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za obrambo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, njegovo izvedbo pa sta podprla tudi Veleposlaništvo Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Ljubljani in britansko Ministrstvo za obrambo.

Glavni poudarki izvedene raziskave

Gre za prvo sistematično arheološko izkopavanje tovrstnih ostalin vojaških konfliktov 20. stoletja v Republiki Sloveniji, ki je poleg ostankov emblematičnega letala zagotovilo pomembne izkušnje za bodoče raziskave.

Med najpomembnejše rezultate tega pionirskega arheološkega posega, ki je bil predčasno prekinjen zaradi zahtevnosti dela v najglobljem delu izkopa, s čimer se je dvig sprednjega dela letala z motorjem in vijakom znova odtegnil, velja izpostaviti naslednja spoznanja in pridobljeno gradivo.

Izkopali smo večino polnila jame, ki se je oblikovala po padcu letala in bila še dodatno povečana s posegi lastnika zemljišča leta 1957 (»12 let po padcu letala«), ki se je poskušal dokopati do letalskega motorja. Ob delu, pri katerem so si pomagali z bagrom, so takrat poškodovali preostanke kabine in začetek sprednjega dela letala, motorja pa glede na ohranjenost predela pred kabino niso dosegli. Odtrgane dele pločevine, instrumente, deli napeljave in druge ostanke letala, ki so jih naši predhodniki kot nezanimive zavrgli, smo dokumentirali po vsem obodu osrednega dela jame in sicer v glinastem materialu, ki je bil ob prvem posegu odmetavan na robove izkopa. Na dnu jame in v glinenem zasutju smo našli več lesenih pilotov, tramov in desk ter verigo z odlomljenim kavljema, s pomočjo katerih so leta 1957 skušali iztrgati preostanek razbitine.

Med raziskavo, ki so jo poleg lastnikov zemljišča z zanimanjem spremljali tudi okoliški prebivalci, smo pridobili dodatna pričevanja očividcev dogodka, t.j. nekatere podrobnosti in osebne impresije o padcu letala (klici domobrancev: »Avion bo padu«), pristanku pilota, ki je odskočil s padalom, prihodku dveh pripadnikov domobranske posadke z »bloka«, ki sta odžagala rep letala, in poznejših poskusov dviga, posebej leta 1957, ter poznejše rabe tega prostora (zimsko drsanje na zaledeneli kotanji, ki se je oblikovala na mestu padca in izkopa).

Skupno smo evidentirali več kot 220 kosov letala, med katerimi izstopajo:

- tlačna jeklenka (CO2) za zasilno spuščanje podvozja v primeru odpovedi hidravličnega sistema,

- ročici-kontroli za plin in število vrtljajev vijaka,

- več stikal instrumentne plošče, med njimi indikator podvozja (spuščeno, uvlečeno),

- odlomki oklepnega čelnega vetrobranskega stekla in deli premične kupole iz pleksi stekla,

- spodnja oplata trupa in kril pri korenu z roko podvozja,

- posamezni členi železnega traku za naboje topa hispano-suiza (20 mm),

- glavni (218-litrski) rezervoar za gorivo na zgornjem delu trupa pred kabino,

- dodatni (132-litrski) rezervoar,

- snemljiv pokrov glavnega rezervoarja,

- požarna stena na 5. rebru (neposredno za motorjem) z elementi hidravličnega sistema (rezervoar za olje, kompresor, regulator pritiska in cilindrična past (trap) za olje in vodo),

- več delov okrova motorja (večji del spodnje desne plošče, loputa za zajem zraka za kompresor z zgornje desne plošče, kos nosilca s pritrdišči),

- bakrene cevi napeljave za hladilno tekočino in olje med motorjem in radiatorji v krilih,

- večje število kosov zaplat izolacije iz plastične pene, narebrenih gumijastih cevi za izolacijo napeljav, kovinskih objemk, zaskočk in zakovic itn.

Veliko delov nosi napise in/ali serijske številke, na več delih pločevine pa so prepoznavne originalne barve v temnozelenem, sivem in temno sivem odtenku z uradnimi nazivi dark green, medium sea gray in dark sea gray.

Ohranjenost vseh delov letala je osupljiva, saj učinkujejo, kot da bi do padca prišlo včeraj, ne pa pred 75 leti; svojih lastnosti vsaj na videz in vonj niso izgubili niti visokooktanski (100/140) bencin in hidravlično olje, kar dodatno podčrtuje izjemno sposobnost z vodo prepojenih barjanskih sedimentov za ohranjanje različnih materialov.

V teku izkopavanja se je potrdila ocena, da je na lokaciji ohranjen le še sprednji del letala, vendar na bistveno večji globini od domnevane. Od kabine so se ohranili le omenjeni fragmenti in še ti pretežno ujeti v močno poškodovano steno za glavnim rezervoarjem. Bolje se je ohranil izvlečen zgornji del trupa pred kabino in odlomljen del z motorjem, nekako od korenov kril proti vijaku. Izkopavanja so se zaključila na zadnjem delu motorja (pri vmesnem hladilniku – intercooler) na nadmorski višini 282,62 m, t.j. 4,9 m pod površjem (287,62 m nm. v.). Neizkopan ostaja torej sprednji del letala, ki je v celotni dolžini okoli 2,6 m (skupaj z vijakom) skoraj navpično pogreznjen v mehek poznoglacialni glinast melj.

V teku je izdelava ocene o izvedljivosti in stroškovnika izkopavanja in dviga preostanka letala. Izvajalec se bo v iskanju finančne podpore izvedbi projekta naslonil tudi na sponzorstva in donacije.

foto: Boštjan Kuret, PVZ
  foto: Boštjan Kuret, PVZ

Zgodovina in tehnični podatki o letalu

Zgodovina: lovec supermarine spitfire F.IX s serijsko oznako MJ116 je bil izdelan v veliki tovarni Vickers Aircraft v Castle Bromwichu, blizu Birminghama v osrednji Angliji. Po tovarniškem preizkusnem poletu je bil 18. oktobra 1943 predan 33. vzdrževalni enoti (MU - Maintenance Unit) v Lynehamu. 26. novembra 1943 ga je v pripravo za ladijski transport prevzela 47. vzdrževalna enota v Sealandu. MJ116 je bil 29. istega meseca v Casablanci predan v operativno uporabo 43. eskadrilji (Squadron) RAF. Pozneje je bil dodeljen 93. in nato še 73. eskadrilji, v kateri je služil tudi njegov zadnji pilot.

Razsežnosti: razpon kril 11,23 m; dolžina 9,47 ali 9,57 m; višina 3,86 m; teža praznega letala 2.547 kg.

Motor: Rolls-Royce merlin 63; 12V; 27 l; 1650 KM.

Zmogljivosti: največja hitrost: 656 km/h na višini 7.625 m; potovalna hitrost 521 km/h na 6.100 m; vrhunec: 12.740 m; doseg z dvema notranjima rezervoarjema in rezervoarji v krilih (skupno 554,6 l) 698 km.

Oborožitev: par topov hispano-suiza mk. 22 kalibra 20 mm (HS.404); štiri strojnice browning kalibra 7,7 mm (0.303 cal); opcijsko dve 250 funtni (113,5 kg) in ena 500 funtna (227 kg) bomba.

 

Nazadnje urejano na Sreda, 11 September 2019 22:57

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« September 2019 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
            1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30