Slovenska prevlada na nemškem nebu

Oceni ta prispevek
(3 glasov)
06 Okt 19
Napisal Robert Šlaus, SV Prebrano 480 krat
Objavljeno v Novice

V času med 25. 7. in 05. 8.2019 je v nemški vojaški helikopterski bazi Holzdorf potekalo Mednarodno vojaško prvenstvo v jadralnem letenju, z udeležbo 57 pilotov iz devetih evropskih držav, IMGC Holzdorf 2019.

Slovenske barve sva zastopala pilota, stotnik Damijan Korpič iz 20. PEHP/72.BR in štabni vodnik Robert Šlaus iz 153. LETEHESK/15.PVL, ter pomočnika stotnik Robert Prelec in Matjaž Jakša, oba iz 153. LETEHESK/15.PVL. Na pot smo se odpravili 24.7. v zgodnjih jutranjih urah in na naš cilj prispeli pozno popoldne istega dne, po dobrih 900 km vožnje.

Tekmovanje je potekalo v treh različnih razredih, sama sva se ga udeležila v najštevilčnejšem, klubskem razredu s 27 tekmovalci. V jadralnem letenju tekmujemo večinoma v dveh vrstah nalog. Pri 'klasičnih' racing disciplinah je bistvo v najkrajšem času obleteti v naprej določene točke do cilja. Ob nepredvidljivem vremenu pa se večinoma uporablja disciplina AAT, kjer je potrebno odleteti z največjo povprečno hitrostjo v določenem času med posameznimi območji, ki si jih lahko pilot delno sam prilagaja.

Dan za trening: Vse na hitro

Po zgodnjem vstajanju smo se najprej odpravili na pilotski posvet (briefing), ki je bil za prvi dan značilno zelo dolg in obsežen, saj je bilo potrebno seznaniti pilote in njihove pomočnike o vseh pravilih v zraku in na zemlji, poslušali smo meteorološko napoved, hišni red in še kaj. Po zaključenem sestanku smo takoj začeli s sestavljanjem letal, saj je dan obetal  dobre možnosti za prepotreben trening in preverjanje delovanja zapisovalcev leta in ostalih inštrumentov. Okrog 14. ure sva poletela in v večinoma suhi termiki in 36 stopinjah 'na hitro' odletela zadano nalogo, saj nas je tega dne čakala še otvoritvena slovesnost in sprejem pri brigadir generalu g. Michaelu Trautu.

1. tekmovalni dan: No pa jih imamo….prve težave!

Po jutranji pripravi letal smo dobili nalogo, klasično disciplino v dolžini 226km. Pred samim štartom je bilo najbolj mučno čakati na soncu  dve uri ob rekordnih temperaturah v Nemčiji. Damijan ugotovi, da njegova baterija ni napolnjena, zato mu na hitro posodim svojo, da lahko sploh poleti. Ekipa na tleh ima posledično polne roke dela, saj mora čimprej odkriti in odpraviti napako. Kljub napovedani suhi termiki, se je na določenih delih vzdolž naše naloge naredilo kar nekaj  oblakov in nama s tem olajšalo iskanje termike. Skupaj sva odletela celotno nalogo in zaključila z zelo solidno povprečno hitrostjo 84km/h na 9. Šlaus in 10. mestu Korpič. Šele zvečer odkrijemo da nam je ponagajal novi polnilec in uničil akumulator.

 2. tekmovalni dan: Prve stopničke

Končno smo spet normalno zadihali. Temperature so se nekoliko spustile in vse je bilo takoj lažje. Med pripravami na letenje se debata ves čas vrti okrog baterij, polnilcev in vsega kar je povezano z elektriko v letalu. Žal brez nje ni letenja. Disciplina za ta dan je bila 3,5 urni AAT. Štartava med zadnjimi in zelo hitro napredujeva proti prvi točki, zato let v prvem cilindru tudi nekoliko podaljšava. Drugo kateto večinoma odletiva nad Poljsko. Nekajkrat se znajdeva malo nižje, za nekaj časa se tudi razideva, vendar se ob povratku proti domu zopet najdeva in odletiva skupaj do cilja. S povprečno hitrostjo nekaj čez 90km/h zasedeva odlična mesta , 3.Šlaus in 5.Korpič.

3. tekmovalni dan: Slovenski večer

Damijan se končno pomiri, saj dobi na izposojo en velik akumulator, ki mu je odlično služil do konca tekmovanja. Ja, Nemci so se izkazali za zelo prijazne in vedno pripravljene priskočiti na pomoč. Vreme se je zelo poslabšalo, organizatorji pa so nam vseeno dodelili AAT s časovno omejitvijo 2,5 ure. Na določenih delih kjer je potekala naloga, je bila velika pokritost z visoko oblačnostjo in s tem onemogočeno segrevanje tal za dober razvoj termike, ponekod pa so se pojavljale plohe, ki so le to še dodatno dušile. Ne vem kaj točno naju je rešilo pred predčasnim pristankom pri drugi obratni točki, vendar je moralo biti povezano z organizacijo Slovenskega večera. Z ne prevelikim zaostankom sva prispela v cilj na 7.Korpič in Šlaus na 9.mestu, s povprečno hitrostjo okrog 72km/h. Po čiščenju in pospravljanju letal smo se lotili še zadnjih priprav za promocijo  naše države. Posebna zahvala gre Slovenski turistični organizaciji (STO) za ves propagandni in video material, ki nam je pomagal,  da smo lahko ponosno predstavili našo deželo na Slovenskem večeru, ki je vsem sodelujočim ostal v zelo lepem spominu.

stotnik Damijan Korpič in štabni vodnik Robert Šlaus
  stotnik Damijan Korpič in štabni vodnik Robert Šlaus

4. tekmovalni dan: Še en dan za trening

V ponedeljek so bile napovedane plohe in nevihte v okolici letališča, zato so v zrak poslali samo dva tekmovalna razreda vključno z našim, z možnostjo izpeljave zelo kratke discipline. Potem ko smo že bili v zraku in nas je večina štartala, so disciplino odpovedali. Midva sva se ploham spretno izogibala in za svoje zadovoljstvo, ter dober trening disciplino vseeno obletela.

5. tekmovalni dan: Hladen tuš za Slovenca

Danes pa nama res ni šlo. Vreme je bilo slabo, nebo prekrito, termika pa zelo šibka. Že pred startom je bilo zelo stresno, saj smo bili vsi zelo skupaj, poleg tega pa še nizko in brez pravih idej. Nekako sva štartala in s skupino odletela proti prvi točki. Nekoliko prehitro sva obrnila in poskušala slediti liniji, ki je bila nekoliko na soncu, vendar zelo iz kurza. Odločitev se nama ni obrestovala, potrebnega dviganja nisva našla in zato pristala na letališču Oehna, oddaljenem kakih 20 km od Holzdorfa. Dobra tretjina pilotov je disciplino obletela, midva sva zaključila čisto na repu, vendar nisva izgubila veliko točk, ter tako v skupnem rezultatu izgubila le po štiri mesta in padla na 8. Korpič ter 9.Šlaus.

6. tekmovalni dan: Deževni počitek

Zaradi napovedanega dežja, so disciplino odpovedali že zjutraj. Meteorolog se ni zmotil, saj so nas cel dan spremljale padavine. Midva sva dan izkoristila za počitek in analizo naših dosedanjih letov ter taktike za preostale dni.

7. tekmovalni dan: Še znava leteti

Na hitro smo sestavili letala in se seznanili z novo nalogo, AAT z razdaljo med 157 in 358 km. Z bazo oblakov na 1200m sva brez težav štartala nekje v sredini in dokaj hitro odletela do prve točke. No, vsaj mislila sva tako. Po pristanku sva videla, da so bili na prvi kateti nekateri piloti veliko hitrejši. Proti drugi točki se je vreme nekoliko izboljšalo, oblaki pa so se dvignili vse do 1800m. Zaradi boljših pogojev sva odletela na skrajni rob druge točke in s tem povečala razdaljo nato pa hitro napredovala proti tretji. Po dolgem času sva srečala večjo skupino letal, ki so napredovala proti zahodnem delu tretje točke. Damijan se jim je pridružil, sam pa sem nadaljeval pot nekoliko bolj proti severu, kjer je bilo več sonca. Na mojo srečo sem uspel tik pred finalnim doletom dobiti močno dviganje in zaključiti let s hitrostjo 82 km/h. To je zadoščalo za dnevno 5.mesto, Damijan pa je s povprečjem 78km/h zasedel 11. pozicijo. Po zaključenem letenju sva bila srečna, da nama je spet uspel soliden rezultat, s tem pa sva  'dan poloma' dokončno pozabila.

 8. tekmovalni dan: Mučno čakanje

Zaradi napovedanih ploh in neviht smo dobili zelo kratko nalogo. Po nekajurnem čakanju na razgreti stezi je organizator dan odpovedal, midva pa sva popoldne preživela za računalnikom. Pregledovala sva lete nasprotnikov in iskala možnosti za izboljšanje rezultatov. Ob ne prevelikem zaostanku v točkah za najboljšimi in trenutnim 6.mestom Šlaus in 9.Korpič, sva v zadnjih dveh dnevih imela še nekaj možnosti za napredovanje.

9. tekmovalni dan: Slovensko veselje

Na jutranjem pilotskem posvetu smo se spraševali o smiselnosti današnje naloge glede na zelo dobro vremensko napoved. Ali je naloga prekratka, ali pa imamo preveč časa za njo, so se porajala vprašanja ob prejetju AAT taska z maksimalno dolžino naloge 314km in časom 3h15min. Tokrat sva pred odprtjem štartne linije 'padla' nizko in porabila kar nekaj časa, da sva se povzpela do višine oblakov na 1500m. Konkurenti so med tem že startali, midva pa sva se med zadnjimi podala v lov za njimi. Proti skrajnemu robu prve točke, ki je bil od letališča oddaljen 150km, sva letela odlično. Nekaj skrbi nama je povzročala edino ploha, ki se nam je neustavljivo približevala z zahoda preko reke Labe, vendar sva jo s hitrim letenjem proti drugi točki dokaj dobro obšla. V  drugem cilindru sva se ob izogibanju zračnega prostora znašla v rahlih težavah, a že po nekaj minutah našla spet dobro dviganje in let zaključila s fantastičnim doletom v cilj. Sam sem v cilj priletel nekoliko prehitro, odletel 311km s hitrostjo skoraj 96km/h, in s tem zasedel 1.mesto, Damijan pa je na  drugem končal tik za mano. Dvomi o dolžini in času naloge so bili upravičeni, toda to zdaj ni bilo pomembno. Skupno sva se izstrelila na 2. in 3.mesto, a  časa za slavje ni bilo, saj se je bilo potrebno spočiti za zadnji dan tekme.

10. tekmovalni dan: Veliko slavje  

Že zjutraj je v našem taboru vladala napetost,  saj sva vedela da je od današnjega dneva odvisno vse. Trenutno sva stala na stopničkah, a kaj kmalu bi se to lahko spremenilo. Po oblačnem dopoldnevu se je vreme začelo izboljševati in hitro smo se podali v zrak na klasično disciplino v dolžini 285km. Po taktiziranju pred startom sva prvi del naloge odletela kar dobro, ob poslabšanju vremena pred prvo obratno točko pa so se začele težave. Leteli smo v območju, kjer so bila dviganja redka in šibka, posledično sva se nekajkrat spustila zelo nizko, se nekoliko razšla in napredovala bolj počasi, a so tudi tekmeci imeli podobne težave. K sreči se je vreme tik pred drugo točko močno izboljšalo,  nas pa je čakal izjemen,110 km dolg dolet na letališče z dviganji preko 4m/s. Začel sem ga skupaj s skupino šestih letal,  v kateri je nekoliko nižje bil tudi Korpič. Po dveh dviganjih sem jim uspel nekoliko pobegniti in nadaljeval pot proti tretji točki in nato proti domu. Damijan s skupino je bil ves čas tik za mano in mi sledil do cilja, ki sva ga prečkala s povprečno hitrostjo okrog 83km/h. Po pristanku sva vedela da sva odletela zelo dobro, vseeno pa je bilo treba počakati na rezultate še skoraj dve uri. Po nervoznem čakanju sva izvedela, da sva disciplino obletela kot drugi Šlaus in tretji Korpič. Veselje je bilo nepopisno po dramatičnem končnem razpletu in minimalnih razlikah. Celotno tekmovanje sva zaključila na 1.mestu Robert Šlaus s 5598 točkami pred Nemcem Karl Heinz Pfeifferjem s 5589, na 3. pa Damijan Korpič s 5501 osvojeno točko. Sledil je še zaključni večer, ki so ga organizatorji odlično izpeljali, slovenska vojaška vojaka ekipa pa je imela razloge za veselje tega večera.

Zaključek na zmagovalnem odru:

V ponedeljek, 5.avgusta je bilo vsega konec. No, ne še čisto. Dopoldne smo imeli za nas še posebej veselo podelitev in zaključno slovesnost. Polni pozitivnih vtisov in v pričakovanju naslednjih tekem smo se odpravili na dolgo pot domov, ki pa nam je zaradi vsega doživetega minila zelo hitro. Večine ekipe je na svojih delovnih mestih kar obremenjena. Se zgodi kakšno leto, da se zaradi nalog v enotah del ekipe ali celotna ekipa ne udeleži tekmovanja. Tako pač je v vojaškem poklicu. Vseeno pa Slovenska vojska ne bi smela zanemarjati nobene oblike vojaškega športa, posebno če je interes in so možnosti za mednarodno sodelovanje. Slovenci smo majhen narod, ampak vseeno mala športna velesila. Tudi vojaški športniki sodimo v ta začaran krog »majhnih« a na koncu velikih narodov. Se vidimo v Franciji 2020!

Avtor: Robert Šlaus

 

Nazadnje urejano na Nedelja, 06 Oktober 2019 09:54

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« Oktober 2019 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
  1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31