Natisni to stran

40 let od največje slovenske letalske tragedije

Oceni ta prispevek
(10 glasov)
01 Dec 21
Napisal
Objavljeno v Novice

Na današnji dan 1. decembra 1981 ob 8. uri 52 minut se je na Korziki zgodila tragedija. McDonnell Douglas MD-81 reg. YU-ANA Inex-Adrie Avioprometa na čarterskem letu št. 1308 je s 180 potniki in člani posadke treščil v goro San Pietro. Umrlo je vseh 180 ljudi na krovu.

Letalo sta pilotirala kapetan Ivan Kunović in sopilot Franc Terglav. Splet nesrečnih okoliščin je pripeljal do tega, da je letalo z levim krilo zadelo v ogromno skalo na vrhu gore San Pietro in se raztreščilo čez dva gorska grebena ter končalo pod pobočji gore. Delček krila letala je še danes dobesedno zagozden v skalo. Reševalci dolgo časa sploh niso vedeli kje iskati razbitine nesrečnega letala.

Letalo je bilo sicer registrirano za prevoz 167 potnikov in pet članov posadke, na tistem usodnem letu pa je bilo kar 180 potnikov. Franc Sever Franta, ki je bil takrat direktor Inex-Adrie Avioprometa se je leta 2018 z velikim cmokom v grlu spominjal tega žalostnega dne: »Za nesrečo sem izvedel po radiu, ko sem se vračal z dopusta v Dobrni. Bil sem popolnoma šokiran. Kasneje sem doživel še srčni napad. Ko smo z letali na Brnik pripeljali krste, je bilo med njimi tudi nekaj manjših, v katerih so bili otroci. Ta prizor je bil grozljiv in to me je dokončno psihično uničilo.« Franta je kmalu za tem zapustil delovno mesto direktorja IAA in se upokojil. Tudi nekdanja stevardesa IAA in kasneje uslužbenka Kompasa Miša Tičar se je žalostjo spominjala tistega dne, ko se je zgodila tragedija na Korziki. Ravno iz Kompasa in tudi iz Adrie je na tisti enodnevni izlet na Korziko odšlo veliko njenih sodelavcev in znancev. Boleč spomin je pred leti za knjigo Zaljubljeni v letenje opisala, kot da se je zgodil včeraj: »S helikopterjem so nas odpeljali na San Pietro. Na Korziki sem ostala še nekaj dni in bila zveza med dr. Janezom Milčinskim s sodne medicine in Ljubljano. Ko je dr. Milčinski prepoznal koga od žrtev, sem to sporočila v Ljubljano. Letalo, ostanki ljudi in prtljage so bili raztreščeni po vsej gori. V enem tednu so večino pospravili, ostalo pa je veliko kosov letala. Tam so umrli ljudje iz Kompasa in Adrie in veliko sem jih poznala. Ko sem prišla nazaj, me je direktor Kompasa počakal na Brniku in mi povedal, da je v avli veliko novinarjev in naj grem po drugi poti, da me ne bodo nadlegovali. Kljub temu je k meni pristopil neki možak in me vprašal: ‘Ali ste našli moja dekleta?’ Seveda jih do takrat še nismo. To so bili najtežji trenutki mojega življenja.« Nesreča na Korziki je med Slovenci pustila veliko praznino, ki se še danes ni povsem zacelila.

Sedemindvajset let po nesreči sem imel tudi sam možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po takrat dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. Če ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Šestdeset članska ekipa MORS, URSZR in SV je maja 2008 kar tri tedne pospravljala ostanke letala. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnih koncih. Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.

Danes na tragedijo na Korziki spominja spominsko obeležje na ljubljanskih Žalah in spominski plošči na cerkvi v Petretu Bicchisanu ter na gori San Pietro.

Video posnetki asanacije iz leta 2008