Sierra5.net
slovenski letalski portal
Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net
Enciklopedija letalstva (571)
Oseminštirideset ur za izum
Bralce vabimo, da nam pošljete vaše prispevke o omenjenih sistemih.
Prešli smo na področje, ki brez dvoma zahteva posebno obravnavo, torej posebno široko razlago tako o razvoju kot posameznih vrstah, tipičnih in različicah. Osnovna delitev današnjega letalskega orožja, če izvzamemo namenske bombnike (teh pa je danes malo in so v oborožitvi le nekaj držav), je na ognjeno in na raketno orožje. Naslednje so potem lahko nevodljive ali vodljive, namenjene ciljem v zraku ali pa na kopnem ter na morski površini.
Ko so se pojavile prve vodljive rakete, so nekateri konstruktorji predvsem z lovskih letal odstranili celo do tedaj nezamenljive mitraljeze in topove. Kasneje so na podlagi izkušenj začeli topove spet vgrajevati v letala, saj naj bi bilo po analitičnih podatkih v izraelsko-arabskih vojnah v šestdesetih in sedemdesetih letih kar 15 % letal v zračnih dvobojih uničeno z letalskimi topovi.
Top je zelo univerzalno orožje, saj lahko uničuje tako cilje v zraku kot na tleh, medtem ko se rakete, namenjene uničevanju ciljev v zraku, precej razlikujejo od raket za uničevanje ciljev na tleh (govorimo o vodljivih raketah). poleg tega imajo za današnje razmere še eno prednost - topov ni moč elektronsko ali drugače motiti, kot je mogoče vodljive rakete.
Na Zahodu danes prevladuje top M61A1 vulcan kalibra 20 mm, s katerim so opremljeni praktično vsi ameriški lovci in lovski bombniki od F-14 do F-18. Francozi in Britanci se zatekajo h kalibru 30 mm, Nemci pa 27 mm. Ruska letala imajo vgrajena topovska orožja večinoma kalibra 23 mm in 30 mm.
Poudarili smo že, da je uvajanje raketnih orožij, predvsem vodljivih, povzročilo temeljito prevetritev v taktiki uporabe bojnih letal. Ta orožja so se dokazala kot zelo učinkovita, tako navajajo podatke o 60-odstotni učinkovitosti izraelskih vodljivih raket zrak-zrak šafir med arabsko-izraelsko vojno v letu 1973. Še boljši rezultat naj bi dosegli Britanci z vodljivimi raketami zrak-zrak kratkega dosega sidewinder med spopadom za Falklande leta 1982, ko naj bi dosegli skorajda 90 % učinkovitost.
Rakete zrak-zrak, pa tudi zrak-zemlja, delimo glede na dolet in glede na način vodenja. Glede na dolet so kratkega, srednjega in dolgega dosega, glede načina vodenja pa pasivno ali aktivno radarsko vodljive (izstreljene so proti cilju, radar pa se vključi samo v končni, odločilni fazi zaradi lastne zaščite), infrardeče (sledijo toplotnemu viru) ali pa kombinirane.
Rakete zrak-zrak kratkega dosega so namenjene uničevanju ciljev do razdalje 20 km, pomembna pa je seveda tudi najmanjša razdalja, ki je nekaj pod 500 m. Med najbolj razširjene sodijo danes rakete sidewider (res pa jo od uvedbe pred trideset leti nenehno izpopolnjujejo). Francozi so svoje enakovredno orožje začeli razvijati že pred Američani, rakete R.550 magic so v poosebljeni izvedbi magic 2 še vedno v rabi. Znani sta tudi izraelski raketi zrak-zrak kratkega dosega šafrir in piton. Sovjetska zveza je v sedemdesetih letih razvila raketo zrak-zrak AA-8 Ńaphidî. Najsodobnejše izvedenke raket tega razreda so danes ASRAAM (izpopolnjene rakete zrak-zrak kratkega dosega).
Med raketami srednjega dosega je znana ameriška serija AIM-7 sparrow, nadalje francoska super matra R.530, britanska verzija sparowa sky flash, potem pa sledi cela paleta sovjetskih (ruskih) raket srednjega dosega AA-6, AA-7 in AA-10. Na Zahodu bodo to področje sčasoma pokrile rakete AMRAAM (izpopolnjene rakete zrak-zrak srednjega dosega). Rakete tega razreda omogočajo napade na cilje v zraku v oddaljenosti med 5 in 50 km.
Med rakete zrak-zrak dolgega dosega sodijo orožja z učinkovitim delovanjem v razdaljah od 50 do 150 km in več. Najbolj znamenita je zagotovo ameriška AIM-54A phoenix, s kakršno so oborožili palubne prestreznike F-14 tomcat. Tudi ruska stran razvija nekaj raket z zelo dolgim dosegom in z velikimi hitrostmi na nabojni-turbo reakcijski pogon (t.i. pulzor).
Bojna letala so zelo učinkovita pri uničevanju kopenskih ciljev, kar so dokazala predvsem v zadnjih letih, ko so predvsem NATO in ZDA izvajali izključno letalske napade kot sredstvo pritiska na določene države. Paleta orožij zrak-zemlja (ali zrak-površina) je danes zaradi tega izjemno pestra. Vanjo sodijo nevodljivi raketni izstrelki in vodljivi raketni izstrelki, pa tudi pametne bombe, na primer natančno vodljive laserske bombe. Nasploh je v zadnjem desetletju v ospredju razvoj prav v tej smeri: torej k natančnim zadetkom, ki v sodobnih spopadih tako imenovane nizke intenzivnosti ne povzročajo stranskih posledic v neposredni bližini uničenega cilja. Gre za tako imenovane kirurško natančne operacije, te pa zahtevajo izredno natančne zadetke.
Tudi ta orožja, recimo izstrelke zrak-zemlja (ali zrak-površina) lahko delimo na več načinov, po načinu vodenja ali pa po namenu uporabe. Zanimivo je, da imajo nekatere rakete za napade na kopenske cilje lahko tudi različno vodenje, značilen primer je ameriški AGM-65 maverick s TV, IR in elektrooptičnim vodenjem. Potem se te rakete dalje delijo po namenu uporabe na npr. protiladijske, protiradarske, protioklepne ipd. To pa so že precej ozka področja nalog.
Med najučinkovitejša orožja, lansirana z letal, sodijo manevrirne rakete, vendar gre v tem primeru za velika letala, velike nosilce, torej bombnike.
Nekako klasična oborožitev letal so bombe in še dandanes uporabljajo lovski bombniki (in seveda bombniki) tudi konvencionalne prostopadne bombe. Da bi izboljšali njihovo natančnost, so najprej uvedli inercialno vodljive, potem pa TV, IR in lasersko vodljive bombe. Med najbolj razširjene lasersko vodljive bombe sodi danes ameriška bomba paveway z lasersko samovodljivo napravo.
Naslednja skupina so bombe kasetnice, ki vsebujejo večje število bomb, namenjenih uničevanju različnih ciljev, od žive sile do letaliških stez in oklepnih vozil.
Naposled sodi v arzenale nekaterih držav še taktično jedrsko orožje, ki ga nosijo letala. Običajno so njihovi nosilci večje letala, na primer bombniki, vendar je tudi nekaj lovskih bombnikov oboroženih bodisi z jedrskimi bombami ali taktičnimi jedrskimi izstrelki.
Trimotorni Sikorsky S-80 super stallion je največji in najmočnejši helikopter, kar so jih izdelali izven ZSSR. Razvili so ga na osnovi predhodnika S-65 v šestdesetih letih za ameriško vojno mornarico in mornariško pehoto, prvič je vzletel sredi sedemdesetih let, v operativno rabo pa je prišel leta 1981 kot CH-53E. Marinci so ga uporabljali kot težki desantni helikopter, vanj je šlo kar 55 vojakov ali do 16 ton tovora (obešenega). V ameriški mornarici ga uporabljajo za oskrbovanje ladij ali dviganje ter odvoz poškodovanih letal. Mornarica ga uporablja tudi za polaganje morskih min iz zraka v verziji MH-53E sea dreagon. Edini tuji uporabnik super stallionov je japonska obrambna agencija.
CH-53E super stallion je prvič poletel leta 1974 in prišel v operativno uporabo pri mornariški pehoti leta 1981. Skupno so dobavili 172 helikopterjev, od katerih jih je še 165 v uporabi pri Atlantski in Pacifiški floti ter v rezervi mornariške pehote. Zadnje stallione so USMC dobavili novembra 2003. Uporabljajo jih za podporo pri amfibijskih napadih in za prevoz težkih tovorov (tudi letal na letalonosilke in z njih). Leta 2000 so objavili posodobitev teh helikopterjev v CH-53X. Tako bi lahko leteli z njimi vse do leta 2025. Posodobitev pa bi vključevala nove motorje, kompozitni rotor, steklen kokpit in fly-by-wire sistem. Marca 2004 so se odločili, da bi bilo bolje izdelati nov trup. Posel je aprila 2006 dobil Sikorsky, model pa ime CH-53K Heavy Lift Rotorcraft (HLR). Helikopter bo poganjal motor GE38-1B. Skupno naj bi izdelali 156 helikopterjev, ki bodo prišli v uporabo po letu 2015.
CH-53E bodo nadomestili z CH-53K super stallion. Združeval bo vse najboljše lastnosti predhodnikov z odpravljenimi pomanjkljivostmi, ki so jih imeli prejšnji modeli. Njegov prihod v mornariške enote ZDA je predviden za leto 2015.
CH-53E ima za seboj precej operacij v vojnem oziroma kriznem območju. Tako so z njim uspešno rešili osebje ameriške ambasade v Somaliji leta 1990, prepeljali velike količine tovora v operacijah Desert Shield in Desert Storm leta 1990, ter uspešno evakuirali sestreljenega pilota v Bosni leta 1995. Delovali so tudi na področju Albanije, Zaira in Siera Leone.
V kabino gre 55 vojakov ali pa zavidanja vrednih 14.515 kg na sedmih standardnih paletah. Na podtrupno kljuko pa lahko obesijo 16.330 kg tovora. CH-53E ima vgrajen sistem za nočno letenje Helicopter Night Vision System (HNVS), ki mu omogoča nizko letenje in letenje v slabih vremenskih razmerah. Opremljen je tudi s sistemom za prečrpavanje goriva v zraku ali z oskrbovalne ladje medtem ko lebdi. Helikopter je mogoče opremiti z strojnicama, ki sta vgrajeni na stranska okna. Za zaščito zadnjega dela je možno vgraditi dodatno strojnico M3M RMWS, ki izstreli 1100 nabojev v minuti.
MH-53E sea dragon
Helikopter je namenjen odkrivanju vodnih minskih polj. Mornarica ga uporablja od leta 1986. Izdelanih je bilo preko 40, opremili pa so jih z dodatnimi posodami za gorivo in močnejšimi motorji T64-GE-419 s po 3729 kW moči. Opremljeni so z iskalcem min Edo AN/ALQ-166, Northrop Grummanovim AN/AQS-14 bočnim sonarjem, minskim iskalnim sistemom AN/ALQ-141 in Lockheed Martinovim minsko navtralizacijskim sistemom AN/AQS-232.
Tehnični podatki:
MH-53E sea dragon
ZDA
Tip: težki transportni helikopter (mornariški)
Proizvajalec: Sikorsky Aircraft Division of United Technologies Corp.
Prvi polet: 23. december 1981, operativen od junija 1986
Pogon: tri turbogredni motorji General Electric T64-GE-419 s po 4750 KM
Posadka: 3
| Mere: | |
| - dolžina | 22 m |
| - višina | 8,6 m |
| - premer rotorja | 24,1 m |
| Mase: | |
| - največja vzletna | 31.693 kg |
| - masa praznega | 16.667 kg |
| - kapaciteta | - 55 vojakov ali 14.512 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 278 km/h |
| - najvišja višina | 3050 m |
Uporabnik: CH-53E ameriška mornarica in japonska obrambna agencija
Uporabljajo ga za proti-podmorniško in proti-ladijsko delovanje, SAR, proti tihotapljenju, za prevoz tovora in posebne operacije. Mornariški SH-60B, ki so stacionirani na križarkah, fregatah in rušilcih so opremljeni z zvočnimi detektorji in torpedi. Uporabljajo pa jih tudi za komunikacijske zveze kot leteče relejne ploščadi. Nekateri modeli (MH-60 G pave hawk in HH-60J jayhawk) pa so opremljeni z vitli (75 m jeklenice z nosilnostjo 270 kg) in z uvlačljivo šobo za prečrpavanje goriva v zraku. UH-60L black hawk lahko poleti z 11 vojaki ali 1170 kg koristnega tovora oz. 4050 kg tovora na jeklenici pod trupom.
Sea hawk lahko napada tako površinske ladje s protiladijskimi raketami penguin kot podmornice z globinskimi bombami ali torpedi.
Tehnični podatki:
Sikorsky SH-60B seahawk
ZDA
Posadka: 3
Dolet: 740 km
Hitrost manevriranja: 185 km/h
Senzorji: radar AN/APS-124, IR kamera za opazovanje sprednje polsfere, letalski magnetni detektor in do 25 hidroakustičnih boj
Oborožitev: dva torpeda Mk 46 ali Mk 50 ali rakete penguin ali ena jedrska globinska bomba Mk 57
Te helikopterje so licenčno izdelovali v britanskem Westlandu z oznako whirlwind, prvi uporabnik pa je bila armada ZDA. Prototipni helikopter je vzletel 10. novembra 1949, uporabljali so ga v Kopenski vojski ZDA, v Vojni mornarici ZDA, Korpusu mornariške pehote ZDA in Obalni straži ZDA. Nekaj teh helikopterjev je letelo tudi z vojaškimi oznakami bivše JLA. Ameriška armada jih je označevala z oznako in imenom H-19 chickasaw. Ameriški marinci so jih uporabljali tudi za prevoz enot, mornarica pa za protipodmorniški boj ter iskanje in reševanje. Ameriški Sikorsky je skupaj izdelal okoli 1300 helikopterjev S-55, britanski Westland pa 437 whirlwindov, vklučno z nekaj modeli za civilno rabo in za kraljevsko floto. V omejenem številu so jih izdelovali licenčno še v Franciji in na Japonskem. Certifikat za civilno uporabo je pridobil 25. marca 1952.
Civilno različico S-55 je poganjal 450 kW batni motor Wasp proizvajalca Pratt & Whitney. Kasnejše modele S-55A ja poganjal radialni batni motor Wright R-1300-3 s 596 kW.
Westland, ki je gradil helikopterje v Veliki Britaniji jih je označeval WS-55. Ti helikopterji so bili opremljeni z batnimi motorji Alvis Leonides in kasneje z 785 kW turbogrednimi motorji Rolls-Royce Bristol Gnome H.1000. Licenčno so jih proizvajali tudi na Japonskem (40) in v Franciji. Leta 1971 je Aviation Specialties (ustanovili so Helitec Corp.) pridobil certifikat za obnovo in zamenjavo motorjev. Približno 40 S-55 so opremili z turbogrednimi motorji Garrett AiResearch TSE331. Skupna masa helikopterja se je zaradi novega motroja zmanjšala za 410 kg.
Leta 1993 so nadgradili helikopter v serijo S-55QT Whisper Jet (super quiet). Certifikat je pridobil leta 1999. Trikraki rotor so zamenjali s petkrakim in vgradili motor Allied Signal TSE 331-10. Certificiran je bil za MTOW 3492kg in bil posebej prirejen za panoramske polete. Prve je kupila družba Papillon Grand Canyon Helicopters.
Sikorskyjeve S-55 so uporabljali za vrsto nalog tako v ameriških kot britanskih oboroženih silah, pa tudi v drugih armadah po svetu. Britanska armada jih je uporabila v vojnah na Bližnjem vzhodu in na Borneu.
Tehnični podatki:
Sikorsky S-55 whirlwind (H-19 chickasaw)
ZDA
| Mere: | |
| - skupna dolžina | 12,88 m |
| - premer rotorja | 16,15 m |
| Mase: | |
| - največja vzletna | 3583 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 180 km/h |
| - dolet | 580 km |
| - tovor | 1200 kg |
Pawe hawki so namenjeni SAR misijam in jih ameriška vojska uporablja širom sveta. Nekateri so opremljeni s sistemom za prečrpavanje goriva v zraku. Pawe hawk je izpeljanka UH-60 black hawka.
Helikopterje Sikorsky UH-60 so v velikem številu uporabljali v zalivski vojni, ko so izvedli dramatični desant slovite 101. desantne divizije.
Tehnični podatki:
Sikorsky UH-60 black hawk
ZDA
| Mere: | |
| - skupna dolžina | 19,7 m |
| - premer rotorja | 16,3 m |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 270 km/h |
| - dolet | 600 km |
| - tovor | 4200 kg |
Gre za izvedenko korporacijskega – poslovnega helikopterja, pri katerem so pač v ospredju povsem druge zahteve, kot veljajo za vojaške helikopterje. Gre pa tudi za edinega tovrstnega v proizvodnji Sikorskega. In njegova poglavitna prednost: po dva zmogljiva pogonska agregata (sprva Allison, potem P&W Canada in tudi Turboméca arriel). Dajeta mu namreč odlične letalne zmogljivosti in sta tiha. Tako tiha, da so pri Sikorskem sprejeli odločitev o rekonstrukciji repnega rotorja, ki je (p)ostal preglasen.
Pri Sikorskem je nastal v sedemdesetih letih, ko so najavili svojo odločitev o gradnji helikopterja za civilni trg, saj naj bi ta potreboval primerne helikopterje za civilne operacije. Res je potem nastal dvomotorni helikopter z oznako S-76 za zelo udoben prevoz do 12 potnikov, hrup so namreč zmanjšali na več kot znosno raven. S pridom so uporabili razvojne dosežke s projekta vojaškega helikopterja UH-60 black hawk.
Za civilne namene so helikopter namenili za prevoz 12 potnikov, v izvedbi VIP pa so potniško kabino primerno ozaljšali, ima seveda nekaj manj sedežev, le 6.
Nekaj kasneje so načrtovali tudi vojaške izpeljanke, namenjene tako prevozom desantov kot iskalnim in reševalnim akcijam, logistični podpori in spektru splošnih vojaških nalog, vključno z uporabo helikopterja kot oborožene ploščadi. Tako naj bi jih za protipodmorniški boj oborožili s torpedi, za protiladijski pa s protiladijskimi izstrelki. Najštevilčnejši kupec bi bila Južna Koreja, ki je sprva načrtovala nakup kar 157 SH-76 v militarizirani izvedbi, vendar do uresničitve tega posla ni prišlo nikoli.
Tako so ostali helikopterji S-76 večinoma za prevoze VIP in prevoz potnikov v obalnem območju.
Tehnični podatki:
Sikorsky S-76C
ZDA
Tip: dvomotorni večnamenski helikopter
Posadka: 1-2 pilota , v izpeljanki VIP 6 sedežev, v potniški 12
Pogon: dva turbogredna motorja Turboméca arriel 2S1 s po 2 x 638 kW ob vzletu ali 592 kW kontinuirane moči ali 730 kW za 30 sekund v sili. Motor P&W Canada PT6B-36A razvije 732 kW, Allison pa 485 kW.
| Mere: | |
| - dolžina trupa | 13,22 m |
| - dolžina z rotorjem | 16,00 m |
| - višina | 4,42 m (z vrtečim repnim rotorjem) |
| - širina trupa | 2,13 m |
| - premer glavnega rotorja | 13,41 m |
| - premer repnega rotorja | 2,44 m |
| - disk glavnega rotorja | 141,26 m2 |
| Kabina | |
| - dolžina potniškega dela | 2,46 m |
| - širina | 1,93 m |
| - višina | 1,35 m |
| - prostornina | 5,78 m3 |
| - površina potniške kabine | 4,19 m2 |
| Mase: | |
| - prazen | 3691 kg v »de lux« poslovni izvedbi, 3235 kg v običajni |
| - tovor | 1616 kg |
| - obešeni tovor | 1497 kg |
| - največja masa | 5306 kg |
| - gorivo | 1064 l (+ 405 dodat.) |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 287 km/h |
| - gospodarna hitrost | 259 km/h |
| - vrhunec leta | 3841 m |
| - vzpenjanje – najboljše | 8,26 m/s |
| - lebdenje s talnim efektom |
1722 m |
| - največji dolet | 713 km ali 814 km brez rezerve |
| - trajanje leta | 240 min |
Verzije: S-76D (z motorji P&W), S-76C, S-76B (z motorji PT6), S-76A mk II, S-76A+ (z motorji arriel), S-76A (z motorji Allison)
Uporabniki: ZDA, Južna Koreja, vlada Turkmenistana ipd.
Cena: 5,8 do 5,9 milijona USD.
S-76D (februar 2013)
Sikorsky S-76 se je v preteklosti izkazal kot popularen v razredu civilnih srednjih helikopterjev, saj so jih od leta 1979, ko so jih začeli izdelovati prodali kar 800. Danes v Sikorskem izdelujejo osmo različico osnovnega modela z oznako S-76D.
Helikopter je pridobil certifikat FAA oktobra lani. V kratkem pričakujejo certificiranje tudi v Kanadi, Evropi in na Japonskem. Temu bodo sledile prve dobave kupcem že letošnje poletje. Ciljni kupci so tudi pri seriji D naročniki, ki opravljajo prevoze na naftne ploščadi, VIP, HNMP in SAR. Novosti, ki so jih pripravili za serijo D so plod večletnega sodelovanja z uporabniki, piloti, vzdrževalci in znanja, ki so ga pridobili z razvojem večjega S-92.
Med najbolj opaznimi so močnejši motorji, nove rotorske lopatice, steklen kokpit in sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov ter zmanjševanje vibracij.
Nova turbogredna motorja P&W Canada PW210S, ki poganjata S-76D proizvedeta 14% več moči in potrošita 14% manj goriva, kot njuna predhodnika Turbomecina Arries 2S2 na S-76C++.
Rotorske lopatice so izdelane iz kompozitnih materialov in imajo daljšo tetivo – posledično višji vzgon in preoblikovane konice lopatic, ki povzročajo manj hrupa. Prav tako so nekoliko globje lopatice repnega rotorja, ki z novo obliko profila lopatic omogočajo višji vzgon in posledično potrebujejo nižjo vrtilno hitrost. Povzročajo občutno nižji hrup kot lopatice serije C. Zunanji hrup je 86dBA v kabini pa 83dBA. (serija C: 92dBA in 87dBA). Lopatice glavnega in repnega rotorja imajo vgrajen tudi sistem za razledenitev. Ta sistem omogoča letenje v pogojih zaledenitve in je na voljo kot opcija. Certificiranje tega sistema pričakujejo v obdobju 2014-15.
Za pilote najobčutnejša sprememba je steklen kokpit. Starejše serije helikopterjev S-76 niso imele digitalnih inštrumentov. Serija C++ pa ima le nekaj digitalnih inštrumentov, ki jih je izdelal Parker-Gull. V seriji D večino avionike izdeluje Thales. Rocwell Collins dobavlja Pro Line sistem, ki podpira radijsko komunikacijo in navigacijo. Honeywell pa sistem Mark XXI, ki opozarja na bližino terena. Avionka TopDeck omogoča pilotoma enostavno upravljanje s helikopterjem. V sredinski konzoli je vgrajena krogla, ki deluje na principu računalniške miške. Pilot jo vrti in kurzor spravi na želen položaj na LCD zaslonu in potem stisne in s tem potrdi ukaz.
Sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov, ki ga je izdelal United Technologies Aerospace Systems sporoča parametre sistemov v nadzorni center, kjer Sikorsky načrtuje vzdrževanje helikopterjev. Sistem je originalno vgrajen na helikopter S-92, kjer so uporabniki več kot podvojili čas med vzdrževanjem določenih komponent in s tem občutno znižali operativne stroške.
Sistem za zmanjševanje vibracij je opcijski in vsebuje do šest generatorjev blažilcev vibracij. Uporabniki se bodo sami odločali kako 'miren' helikopter želijo.
Vir: Aviationweek
Foto: Sikorsky
Sikorsky S-76 se je v preteklosti izkazal kot popularen v razredu civilnih srednjih helikopterjev, saj so jih od leta 1979, ko so jih začeli izdelovati prodali kar 800. Danes v Sikorskem izdelujejo osmo različico osnovnega modela z oznako S-76D.
Helikopter je pridobil certifikat FAA oktobra lani. V kratkem pričakujejo certificiranje tudi v Kanadi, Evropi in na Japonskem. Temu bodo sledile prve dobave kupcem že letošnje poletje. Ciljni kupci so tudi pri seriji D naročniki, ki opravljajo prevoze na naftne ploščadi, VIP, HNMP in SAR. Novosti, ki so jih pripravili za serijo D so plod večletnega sodelovanja z uporabniki, piloti, vzdrževalci in znanja, ki so ga pridobili z razvojem večjega S-92.
Med najbolj opaznimi so močnejši motorji, nove rotorske lopatice, steklen kokpit in sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov ter zmanjševanje vibracij.
Nova turbogredna motorja P&W Canada PW210S, ki poganjata S-76D proizvedeta 14% več moči in potrošita 8% manj goriva, kot njuna predhodnika Turbomecina Arries 2S2 na S-76C++.
Rotorske lopatice so izdelane iz kompozitnih materialov in imajo daljšo tetivo – posledično višji vzgon in preoblikovane konice lopatic, ki povzročajo manj hrupa. Prav tako so nekoliko globje lopatice repnega rotorja, ki z novo obliko profila lopatic omogočajo višji vzgon in posledično potrebujejo nižjo vrtilno hitrost. Povzročajo občutno nižji hrup kot lopatice serije C. Zunanji hrup je 86dBA v kabini pa 83dBA. (serija C: 92dBA in 87dBA). Lopatice glavnega in repnega rotorja imajo vgrajen tudi sistem za razledenitev. Ta sistem omogoča letenje v pogojih zaledenitve in je na voljo kot opcija. Certificiranje tega sistema pričakujejo v obdobju 2014-15.
Za pilote najobčutnejša sprememba je steklen kokpit. Starejše serije helikopterjev S-76 niso imele digitalnih inštrumentov. Serija C++ pa ima le nekaj digitalnih inštrumentov, ki jih je izdelal Parker-Gull. V seriji D večino avionike izdeluje Thales. Rocwell Collins dobavlja Pro Line sistem, ki podpira radijsko komunikacijo in navigacijo. Honeywell pa sistem Mark XXI, ki opozarja na bližino terena. Avionka TopDeck omogoča pilotoma enostavno upravljanje s helikopterjem. V sredinski konzoli je vgrajena krogla, ki deluje na principu računalniške miške. Pilot jo vrti in kurzor spravi na želen položaj na LCD zaslonu in potem stisne in s tem potrdi ukaz.
Sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov, ki ga je izdelal United Technologies Aerospace Systems sporoča parametre sistemov v nadzorni center, kjer Sikorsky načrtuje vzdrževanje helikopterjev. Sistem je originalno vgrajen na helikopter S-92, kjer so uporabniki več kot podvojili čas med vzdrževanjem določenih komponent in s tem občutno znižali operativne stroške.
Sistem za zmanjševanje vibracij je opcijski in vsebuje do šest generatorjev blažilcev vibracij. Uporabniki se bodo sami odločali kako 'miren' helikopter želijo.
Vir: Aviationweek
Foto: Sikorsky
Kristina Gorišek Novakovič je bila prva slovenska letalka. Rodila se je na današnji dan leta 1906 v Mekinjah. Umrla je leta 1996.
Joseph Sutter se je rodil marca 1921 v Seattlu v ZDA. Že kot otrok se je spogledoval z letali in se v njih zaljubil do te mere, da se je vpisal na Univerzo v Washingtonu, kjer je leta 1943 diplomiral in si pridobil naslov inženir aeronavtike. Vihra druge svetovne vojne ga je odnesla na južni Pacifik, kjer je služil na ameriškem vojaškem rušilcu. Od tam se je vrnil v Seattle, kjer se je zaposlil kot specialist analitik za aerodinamiko. Hitro je napredoval in postal vodja projektov in kasneje glavni inženir. S svojim naravnim talentom in delavnostjo je uspel skonstruirati nemalo potniških letal. Med največje uspehe, ki jih je dosegel vsekakor spada vodenje in konstruiranje projekta B747.
Tudi zato ga imenujejo oče Boeinga B747.
Za izjemne dosežke na področju letalstva mu je predsednik ZDA Ronald Reagan leta 1985 izročil posebno odlikovanje. Joseph Sutter se je upokojil 1986 leta kot podpredsednik Boeinga. Od tedaj je kot svetovalec Boeingu pomagal pri razvoju nove generacije potniških letal. V svoji zelo uspešni karieri je sodeloval tudi z vesoljsko agencijo NASA in bil član ekipe, ki je raziskovala nesrečo raketoplana Challenger. Umrl je 30. avgusta 2016.