A129 | AH-1 | AH-1Z | AH-64D | Ka-50/-52 | Mil-24 | Mil-28 | OH-58 | RAH66 | rooivalk | tiger
Ruski emigrant v ZDA Igor Sikorsky je 1939 leta zgradil prvi praktično uporabni helikopter VS-300. Danes so helikopterji in njihova zmožnost navpičnega vzletanja in pristajanja (tudi izven urejenih letališč) ter široka paleta misij, ki jih lahko opravljajo nenadomestljivi tako v civilni kot vojaški rabi. V vojaški rabi pa so tudi bojni helikopterji.
Prve bojne helikopterje so začeli uporabljati američani med Korejsko vojno (1950-53). Predhodniki bojnih helikopterjev so bili sicer civilni in vojaški helikopterji, ki so jih oborožili z mitraljezi in topovi. Prvi namensko zgrajen bojni helikopter pa je bil Bellov AH-1G cobra. Ameriška vojska ga je dobila v uporabo med Vietnamsko vojno 1967 leta. Pri konstruiranju tega helikopterja pa so si izdatno pomagali z iskušnjami, ki so jih ameriški piloti pridobili na helikopterjih UH-1 huey. Hiter tehnološki razvoj in posebne zahteve vojske sta danes pripeljala do helikopterjev, ki so specializirani za opravljanje določenih bojnih nalog. Naj bo to spremljanje konvojev, ščitenje pehote, protitankovsko bojevanje, protipodmorniško delovanje, samoobramba ali opazovanje. Današnji bojni helikopterji so zgrajeni tako, da na bojišču lahko preživijo kljub okvaram, ki jim jih lahko prizadene pehotno orožje in tudi izstrelki večjih kalibrov tja do 23 mm. Praviloma sta v posadki bojnega helikopterja pilot in operater oborožitvenih sistemov (OOS). Njuna sedeža sta praviloma razporejena v tandemu. Operater oborožitvenih sistemov (tudi sopilot) sedi spredaj nekoliko nižje medtem, ko je pilot za njim nekoliko dvignjen. V Ruskem Kamovu Ka-52 pa sta člana posadke en poleg drugega in imata tako tudi dostop do vseh sistemov. Veliko povdarek je pri balistični zaščiti motorja in vitalnih sistemov brez katerih je letenje nemogoče. Vse več helikopterjev lahko v primeru poškodbe oljnega sistema na motorju leti še vsaj 30 minut in na ta način omogoči pilotu, da se umakne na varno mesto. Prav tako je pred že prej omenjenim orožjem zaščitena tudi posadka.
Najbolj številčni bojni helikopterji danes so: AH-1 cobra, AH-64 apache, Mi-24 hind, Lynx, A-129 mangusta in Ka-52 aligator. V operatini uporabi pa je tudi Eurocopterjev Tiger, ki ga je leta 2004 začela uporabljati tudi Nemčija. Prav tako prelomno pa je bilo leto 2004 za Boeing Sikorskyjevega RAH 66 comancha. Gre za helikopter stealth tehnologije, ki je veljal za vrhunec razvoja bojnih helikopterjev. Revolucionarno oblikovan in zgrajen iz najnovejših (predvsem kompozitnih) konstrukcijskih gradiv je RAH 66 postajal leteča trdnjava. A vendar, so bili razvojni in predvideni operativni stroški previsoki. Ameriška vojska je zato februarja 2004 iz več razlogov preklicala financiranje tega programa in projekt se je zaključil še preden je dodobra zaživel.
Ruski bojni helikopterji
Poleg omenjenih zahodnih bojnih helikopterjev je na trgu še vrsta odličnih ruskih helikopterjev z Mi-24 hindom in Ka-52 aligatorjem na čelu. Specifika ruskih bojnih helikopterjev je v njihovi velikosti. Zaradi velikih prostranstev, kjer naj bi ti helikopterji delovali (protioklepni boj pred morebitnimi vdori tankov z zahoda) imajo velik bojni radij, veliko hitrost križarjenja in velik nabor oborožitve. Ta zajema mitraljeze in topove različnih kalibrov, bombe ter vodljive in nevodljive rakete zrak-zemlja in zrak-zrak. Mi-24 pa lahko ponese tudi do osem oboroženih vojakov. Kamov Ka-52 pa je odličen primerek bojnega helikopterja z nasproti se vrtečima glavnima rotorjema in vzporedno sedečima članoma posadke. Ruski bojni helikopterji so prav tako kot zahodni sposobni svoje naloge opravljati v vseh vremenskih pogojih in z enako, če ne že večjo udarno močjo.
Omenjeni helikopterji so izdelani iz najsodobnejših konstrukcijskih gradiv, opremljeni z najsodobnejšo avioniko in izpolnjujejo vse zahteve sodobnega bojišča. Opremljeni pa so tudi s podobnimi ofenzivnimi in defenzivnimi sistemi. Helikopterji pa naj si bodo transportni ali bojni so v današnjem času nepogrešljivi pripomoček vsake sodobne armade. Še posebno primerni so za države kot je naša, saj je poleg njihove okretnosti prav konfiguracija terena en najpomembnejših dejavnikov pri njihovi uporabi. Z lahkoto se 'zlijejo' z okolico in tako ostanejo neopazni. To pa je ključnega pomena pri današnji sodobni tehnologiji, ki omogoča tistemu, ki prvi vidi tarčo, da jo tudi prvi uniči.
• bojni helikopterji
• transportni helikopterji
• večnamenski helikopterji
• mornariški helikopterji
• konvertiplani
V sklop transportnih letal smo uvrstili vse tipe transporterjev, tako civilne kakor vojaške in tudi leteče cisterne. Tu boste našli tudi večnamenske transporterje MRTT.
Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise transporterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.
alphajet | C-101 | G-4 | hawk | IAR-99 | Jak-130 | L39/-59 | L139/-L159 | mako | M-346 | MB-339 | MiG AT | PC-7 | PC-9 | PC-21 | T-45 | T-50/A-50 | T-6A | Zlin 242
Če bi se ozrli štiri desetletja nazaj in naredili pregled šolskih letal, tako osnovnih propelerskih za prve "korake" vojaških letalcev do najbolj izpopolnjenih šolskih in trenažnih, tudi nadzvočnih reakcijskih, bi videli, da kaj dosti novosti še ni. Ostala pa je značilnost izpred treh desetletij, namreč zelo široka ponudba, skratka prevelika glede na potrebe. To so že nova, zelo zmogljiva letala z najsodobnejšo opremo in konstrukcijo, ki se spogleduje s tehnologijo slabe radarske opaznosti ali jo celo že vklaplja. In posledica: v tej zvrsti bo gneča še večja.
In kakšna so ta šolska letala? Začenjajo se s klasiko, ki sega že v leta pred drugo svetovno vojno in na primer znamenitega angleškega tiger motha: klasično batno propelersko letalo, takrat z repnim kolesom, zdaj je "klasika" tricikelsko podvozje in dva zaporedna – tandemska sedeža v pilotski kabini, drugi običajno vsaj za višino glave dvignjen nad prvega.
Začne se nekako z močjo 112 kW pri osnovnih, najmanjših modelih, potem pa se s konji (močjo) v motorjih letala tudi dražijo. Slovenska vojska uporablja za selekcijo in osnovno šolanje češke zline 242L, kar je povsem primerljivo s svetom, kjer za te namene danes prevladujejo letala z okoli 150 kW (okoli 200 KM). Najsodobnejši primerek med temi propelerskimi osnovnošolskimi letali so modeli Grob G115.
Sledi kategorija propelerskih dvosedov s sedežema v tandemu in uvlačljivim podvozjem ter motorji tja do 250 kW. Izjemi sta ruska šolska Su-32 in Jak-52, oba z zvezdastima motorjema, izjemnim akrobatskim poreklom in podvozjem z repnim kolesom. Skratka bolj letali za vrhunske letalske akrobatske tekme kot za odpuščanje osnovnošolskih pilotskih napak.
Naslednji razred pa že predstavljajo šolski dvosedi s turbinskimi motorji, ne več za popolne začetnike. Največkrat gre kar za s turbinskimi motorji opremljene klasične propelerske šolske dvosede, kot sta na primer Agustin model SF-260 ali pa na primer čilski pillan, oba sta imela predhodnika s klasičnim batnim motorjem.
Sledi kategorija že kar precej izpopolnjenih turbopropelerskih dvosedih šolskih letal, praviloma s tandemskima sedežema, katerih najbolj znan in tudi značilen predstavnik je švicarski PC-7. Opremili so ga s prav tako značilnim motorjem za to in tudi še bolj ambiciozne turbopropelerske šolske dvosede in že tudi lahke jurišnike. Gre jasno za Pratt & Whittneyeve turbinske motorje PT-6A s praktično enako osnovo za celotno paleto od manj do najbolj zmogljivih, le da so zmogljivejši bolj "naviti". PT-6 tako obsega moči vse od 410 kW pri PC-7 do PT6A-68/1 za brazilskega super tucana in Pilatusa PC-21 s kar 1159 kW (1600 KM).
Nad tem osnovnim razredom turbopropelerskih dvosedov se začenjajo "pravi" šolsko-bojni dvosedi s katapultnimi sedeži in praktično z letalnimi zmogljivostmi reaktivcev. Po hitrosti najhitrejši turbopropelerski dvosedi zlahka tekmujejo z osnovnimi reakcijskimi šolskimi dvosedi, prav tako po nosilnosti, po gibčnosti, torej v manevru, pa so v prednosti kar turbopropelerski šolski dvosedi!
Če se ozremo na sodobnejše šolske reakcijske dvosede, lahko kategorizacijo začnemo nekako z Agustinim modelom S.211 s potiskom 11,12 kN (okoli 1150 kg), ki ga daje turboventilatorski motor Pratt & Whittney Canada JT15D-4C.
Motor, ki poganja največ šolskih reaktivcev, je AlliedSignalov (prej Garett) turboventilatorski TFE731 v razponu od 15,57 do 20,9 kN (1585 do 2.130 kg) potiska. Allied Signalove motorje vgrajujejo na reakcijska šolska letala FMA pampa (Argenitina), NAMC/PA K-8 (Kitajska-Pakistan), L-139 (Češka) in Casa C-101 aviojet (Španija). V ta razred uvrščamo tudi eno najbolj številčnih, ali pa sploh najštevilčnejše šolsko reakcijsko letalo Aero L-39 češke proizvodnje z ruskim turboventilatorskim motorjem (Ivčenko AI-25TL), ki so jih izdelali nad 2800, uporabljajo pa jih v 16 državah sveta.
V tem razredu imajo Italijani zelo zmogljivo letalo Aermacchi MB339, katerega edini greh je najbrž v zelo glasnem reakcijskem motorju Rolls-Royce viper 680. Aermacchi je na tej osnovi razvil tudi kar solidno zmogljiv MB339C, namenjen nalogam neposredne podpore. Zadnji krik iz te italijanske letalske krojaške hiše pa je verzija MB339FD z digitaliziranim kokpitom. Slavo si je prislužil seveda v akrobatski letalski skupini vojaškega letalstva naše zahodne sosede Frecce Tricolori.
Nad italijanskim šolskim reaktivcem je britanski hawk, najbolje prodajani in tudi razširjeni model po omenjenem češkem L-39. Uporablja ga že vsaj 15 letalstev v svetu. Tudi Britanci so na osnovi šolskega hawka izdelali enosedo jurišno izvedenko z oznako hawk 200.
Vrh razreda šolskih dvosedov predstavljajo dvomotorni reaktivci. Začeli so Američani z Northropovim T-38 super tailonom z nadzvočno hitrostjo, najdlje pa so prišli Japonci z Mitsubushijevim T-2 in kar 1,6-kratno hitrostjo zvoka. Med dvomotorna šolska letala, vendar z ambicijami jurišnika s kar zavidljivo nosilnostjo bojnega tovora - 2500 kg, se uvršča nemško-francoski Dornier/Dassault alpha jet. Poljska I-22 iridya je praktično kopija te zasnove, tako kot tudi veliko novejši ruski MiG-AT. Vzporeden temu projekt je ruski Jak-130, v italijanski verziji Aermacchi M-346 (včasih je bil to skupni rusko-italijanski projekt, zdaj sta dva ločena na ruski, Jakovljevi zasnovi).
Pred leti je vzletel južnokorejski T-50, nastal je v sodelovanju z ameriškim Lockheed Martinom. Gre za zelo ambicioznega šolskega dvoseda, pomanjšano kopijo F-16 z 1,5-kratno hitrostjo zvoka.
Še korak naprej gredo v svojih snovanjih Nemci v okviru evropskega obrambnega in letalskega konzorcija EADS s projektom šolskega dvoseda mako tehnologije stealth, "uvajalca" pilotov za eurofighterja. Med novosti, katerih prihodnost je v celoti nejasna, sodi tudi najnovejši Pilatusov turbopropelerski dvosed s petkrakim propelerjem, katapultnima sedežema vrste nič-nič in digitalnim kokpitom (po vzoru Eurofighterjevega typhoona). Torej uvajalno letalo s klasičnim turbopropelerskim pogonom.
Vojaška šolska letala več
Nazaj
A310 AEW | A-50 | ABL YAL 1A | atlantique | B737 AEW&C | B767 AWACS | E-2 | E-3 | E-4B | EMB-145 | nimrod | P-3 | S-3 | SR-71 | Tu-126 | U-2 /TR-2
Izvidniki, patruljna letala, letala za zgodnje odkrivanje
S to vrsto letal se je pravzaprav začela uporaba letal v vojaške namene. Pred prvo svetovno vojno v armadah po svetu še ni bilo samostojnega letalstva, pehotni generali in mornariški admirali so gledali na letala kot na bolj ali manj nevšečne zadeve, ki naj bi jim ne pripisovali posebnega pomena. Po njihovem naj ne bi bili v nobeno korist, da pa bi prizorišče bojevanja prenesli tudi v tretjo dimenzijo, se jim je zdelo naravnost smešno. Čisto proti svoji volji so morali nato med prvim svetovnim spopadom, začel se je leta 1914, priznati, da je mogoče z letali opravljati izvidniške in opazovalne naloge iz zraka bistveno bolj učinkovito kot s katerim koli drugim sredstvom. Prvo »orožje« letal so bile torej snemalne kamere, s pomočjo katerih so piloti, resnici na ljubo so bile kamere takrat še zelo velike in okorne naprave, posneli - negative na steklene plošče - položaj z višine 5000 m in več. Ob koncu tega spopada so kamere že dobile kolute s filmi, leče pa so bile celo ogrevane, da niso zamrznile.
Tudi med drugo svetovno vojno so bile kamere še zelo velike, skoraj do višine moža, le mala pa je bilo posebnih namenskih izvidniških letal. Večinoma so bili to v osnovi lovci ali bombniki z dodatno vgrajeno izvidniško opremo, običajno pa so jim zaradi povečane količine goriva odstranili orožje in ostalo odvečno »navlako«, da so lahko leteli visoko, dolgo in hitro. V petdesetih letih je postalo zaradi vse bolj izpopolnjenih sistemov zračne obrambe letenje pod 15.000 m že skoraj samomorilsko. Iz tega obdobja izhaja še danes operativni višinski izvidnik U-2, pravzaprav motorizirano jadralno letalo (s fineso 27! - kar pomeni, da brez motorja prejadra z višine 1 km razdaljo 27 km). Prav U-2 je bil leta 1960 med enim od številnih vohunskih preletov nad ZSSR tudi prva žrtev novih, zmogljivih raketnih protiletalskih izstrelkov.
Ameriški Lockheed je razvil tako U-2 kot njegovega nekaj večjega naslednika TR-1. Kameram v teh letalih so že dodali visokotehnološko radarsko opremo, ki s širokokotnim opazovanjem navzdol zajame ogromne površine in jih podrobno preišče. Pogosto imajo ti današnji sofisticirani izvidniki tudi povezavo s kopenskimi bazami, kamor po podatkovnih zvezah pošiljajo podatke, ki jih obdelajo v najsodobnejših procesnih napravah, posneto stanje pa je jasno v realnem času.
Veliki naslednik U-2 je bil SR-71 blackbird, ena največjih »skrivnosti« v letalstvu še dandanes. Tehnološko je bil toliko korakov pred drugimi, da nekaterih dosežkov še danes ni uspelo nikomur razkriti. Sovjetska zveza se je mu je postavila po robu s po hitrosti in na nekaterih področjih podobnim visokozmogljivim izvidnikom MiG-25 (temelječem na višinskem prestrezniku). Orožji teh izvidnikov sta še danes velika višina, tudi nad 15 km, in hitrosti, ki presegajo trikratno hitrost zvoka.
In v čem je prihodnost izvidnikov? Že vsaj desetletje ponovno ravno izvidniška letala prebijajo novo področje, področje vse bolj uveljavljenih daljinsko vodljivih brezpilotnih letal. Tako se je tudi začelo z letalstvom v vojski - najprej z izvidniki, potem z oboroženimi verzijami ...
Mornariška patruljna letala
Nekoliko drugačno vlogo kot izvidniki imajo letala za patruljiranje nad morjem in oceani. Paleta teh letal je po velikosti kar precej različna, saj pokrivajo tako preprostejše naloge obalnega patruljiranja kot preiskovanje oceanskih prostranstev. Nekatera letala so celo oborožena, npr. s protiladijskimi izstrelki, protipodmorniškimi izstrelki in bombami, navsezadnje tudi s topovi. Predvsem so ti patruljniki veliki nasprotniki podmornic, ki se morajo zaradi njih umikati v velike globine oceanov. Za izsleditev podmornic uporabljajo celo vrsto občutljivih senzorjev - od elektroakustičnih boj do detektorjev magnetnih anomalij (zaznavajo razliko med Zemljinim magnetnim poljem in magnetnim poljem preiskovanega področja); s temi senzorji zaznani impulzi so lahko v času današnjih zmogljivih računalnikov komajda še zaznavni, pa vendar jih naprave zelo hitro obdelajo in postrežejo z realnim podatkom.
Rusija (Sovjetska zveza) je imela nekaj mornariških patruljnih letal, najmogočnejša pa je izpeljanka iz bombniškega letala Tu-95 »bear«, označena s Tu-142. Na Zahodu je najbolj uveljavljeno tovrstno letalo Lockheedov P-3 orion, štirimotorna turbopropelerska različica civilnega potniškega letala electra. Britanci že leta razvijajo in izpopolnjujejo svoje letalo (nimrod) za nadzor morij in oceanov ter vsega, kar se giblje na njihovih gladinah in pod njimi. Gre za predelavo cometa, prvega potniškega reaktivca iz let po drugi svetovni vojni.
Ta letala postajajo že zastarela in proizvajalci velikih letal ponujajo alternative, ameriški Boeing na eni strani svoj model B757, Airbus na drugi strani pa A310.
Letala za protielektronski boj
Kot majhen pododdelek bi lahko uvrstili v naš pregled še letala za elektronsko bojevanje, ki pa danes kot samostojna praktično izginjajo in izgubljajo svoj pomen. Po eni strani zaradi dejstva, ker so danes ustrezno opremo za elektronske protiukrepe in motenje že tako zmanjšali - ob enaki ali nekajkrat večji učinkovitosti, da jo lahko v zabojniku nosi praktično vsak lovec ali lovski bombnik, po drugi strani pa vsako od omenjenih dveh vrst bojnih letal v današnjem načinu vojskovanja tako opremo pravzaprav nujno potrebuje, če hoče izvajati svoje primarne naloge na zahtevani ravni. Med najbolj znana letala za elektronski boj sodijo palubni EA-6 prowler, štirised, izpeljan iz palubnega jurišnika A-6 intruder, neoborožen in opremljen izključno z opremo za protielektronski boj. Ta letala se počasi poslavljajo tako s palub ameriških letalonosilk kot z neba.
Naslednje takšno letalo v odhajanju je različica ameriškega lovskega bombnika F-111 in lahkega bombnika FB-111, ER-111 raven. Poleg tega ima na primer Nemčija posebnega tornada za elektronski boj in izvidniške naloge ECR, nekatera letala pa so namenjena tudi sama elektronskemu prisluškovanju, na primer ameriški EC-135.
Nadzor iz zraka
Ena najsodobnejših zvrsti nebojnih letal, pa vendar v boju še kako potrebnih, so leteče radarske postaje, običajno opremljene z občutljivimi radarji velikega dosega in drugimi občutljivimi senzorji ter s kopico zmogljive procesne opreme kar na samem krovu. Ta letala so sposobna preiskati vse območje in najti »iglo v kopici sena« v oddaljenosti do 350 km, v premeru do 750 km torej.
Prva tako zelo zmogljiva leteča radarska postaja za odkrivanje ciljev, njihovo identifikacijo ter zatem usmerjanje lastnih prestrezniških letal nanje je bil ameriški E-3 sentry (stražar). Po kratici, ki označuje namembnost tega letala, se danes kar vsa tovrstna letala imenujejo preprosto awacs - zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor, skrajšano tudi AEW (kar velja tudi za sisteme z zmanjšanim obsegom zmogljivosti), predvsem za zgodnje odkrivanje in opozarjanje, pridobljene podatke pa ta letala pošiljajo v obdelavo v kopensko bazo. E-3 sentry temelji na ostarelem štirimotornem Boeingu 707 izpred petih desetletij. Zamenjali naj bi ga z modelom B767 s samo dvema motorjema.
Sovjetska zveza je te zmogljivosti razvijala počasneje in v dosti manjšem obsegu kot ZDA in zahodne države. Šele v sodobnejšem času so dobili ustrezno letalo, Be-50 (izhaja iz potniškega letala in vojaškega transporterja Iljušin Il-76).
Več o nadzoru iz zraka
Nazaj
A-6 | A-7 | A-10A | AMX | B-1B | B-2 | B-17 | B-29 | B-52 | Canbera | F-4 | F-14 | F-15 | F-16 | F/A-18 | F-22 | JSF F-35 | F-104 | F-111 | FB-111A | F-117 | harrier | IAI kfir | J-8/F-8 II | JA 35 | JA 37 | JAS-39 | jaguar | MFI | MiG-21 | MiG-23/-27 | MiG-25 | MiG-29 | MiG-31 | mirage 2000 | mirage IV | rafele | Su-17/-20/-22 | Su-24 | Su-25 | Su-27/-30/-35 | Su-47 (S-37) | tornado | Tu-16 | Tu-142 | Tu-22M | Tu-95 | Tu-160 | typhoon | Vulcan
Pred dobrim stoletjem je vzletelo prvo letalo na motorni pogon in težje od zraka. To je bil Flyer bratov Wright v Kitty Hawku v ZDA leta 1903. Če prav kmalu so letala tudi prvič uporabili v vojni; to so storili Italijani v svoji vojni s Turčijo pri libijskem mestu Tripoli. Bila je seveda zgolj izvidniška akcija, toda pred vrati je bil spopad svetovnih razsežnosti, prva svetovna vojna, v kateri se je letalo dokončno uveljavilo kot eno najučinkovitejših izvidniških, napadnih in obrambnih sredstev, s katerim se doseže strateška prevlada v zračnem prostoru, končno pa tudi na bojišču in vojskovališču.
Letalci so bili torej sprva izvidniki; zatem so dvosedi izvidniki dobili za obrambo mitraljez in kmalu so to orožje namestili še enosedim izvidnikom, zato so se letala že začela izogibati drugo drugemu; prišlo je do prvih zračnih dvobojev in letalo je postajalo vse bolj bojno sredstvo.
Prvi namenski lovec je bil Fokker EI; v enokrilno letalo so vgradili sinhroniziran mitraljez, s katerim je bilo moč streljati v vzdolžni osi letala skozi propeler.
V sklop vojaškega letalstva smo uvrstili vojaška letala, ki smo jih razvrstili v tri področja. Bojna, ki so oborožena, vojna, ki so lahko izvidniki, patruljna, mornariška, AWACSi, ... in vojaška šolska letala. Morda klasifikacija ni najbolj na mestu, a vendar smo se zaradi preglednosti morali odločiti za eno.
Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise letal, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.
• bojna letala
• vojna letala
• šolska letala
ACJ | BBJ | bravo | global expres | challenger 604 | continental | learjet 31A | learjet 40/-45/-45XR | learjet 60 | CJ1 | CJ2 | excel | soverign | citation X | falcon 50EX | falcon 2000 | falcon 7X | falcon 900EX | G100 | G200 | GIV-SP | GV | hawker 800XP | howker horizon | phenom 100/-300 | Premier 1
O poslovnem letalstvu govorimo po drugi svetovni vojni predvsem v povezavi z ZDA, kjer so potrebovali povezave s političnim in gospodarskimi središči na vzhodni obali.