Na današnji dan leta 1914 so v Združenih državah Amerike opravili prvi načrtovani komercialni let z letalom.
Jozef Štrukl, prvi pilot iz Črne na Koroškem, je bil leta 1906 rojen slovenskim staršem v rudarski družini, materi Ivani Gradišnik iz Črne na Koroškem in očetu Jozefu Štrukl starejšemu iz vasi Šmarten/St. Martin am Techelsberg v Rožu nad Porečami ob Vrbskem jezeru.
V nedeljo 2. junija 2019 smo se na postojnskem pokopališču sorodniki, letalski kolegi in prijatelji poslovili od upokojenega pilota Draga Gabriela.
V sredo 15. maja 2019 smo se na ljubljanskih Novih Žalah sorodniki, letalski kolegi in prijatelji poslovili od upokojene stevardese, jadralne pilotke in komercialistke Sonje Pipan Volovec.
Kristina Gorišek Novakovič je bila prva slovenska letalka. Rodila se je na današnji dan leta 1906 v Mekinjah. Umrla je leta 1996.
Joseph Sutter se je rodil marca 1921 v Seattlu v ZDA. Že kot otrok se je spogledoval z letali in se v njih zaljubil do te mere, da se je vpisal na Univerzo v Washingtonu, kjer je leta 1943 diplomiral in si pridobil naslov inženir aeronavtike. Vihra druge svetovne vojne ga je odnesla na južni Pacifik, kjer je služil na ameriškem vojaškem rušilcu. Od tam se je vrnil v Seattle, kjer se je zaposlil kot specialist analitik za aerodinamiko. Hitro je napredoval in postal vodja projektov in kasneje glavni inženir. S svojim naravnim talentom in delavnostjo je uspel skonstruirati nemalo potniških letal. Med največje uspehe, ki jih je dosegel vsekakor spada vodenje in konstruiranje projekta B747.
Tudi zato ga imenujejo oče Boeinga B747.
Za izjemne dosežke na področju letalstva mu je predsednik ZDA Ronald Reagan leta 1985 izročil posebno odlikovanje. Joseph Sutter se je upokojil 1986 leta kot podpredsednik Boeinga. Od tedaj je kot svetovalec Boeingu pomagal pri razvoju nove generacije potniških letal. V svoji zelo uspešni karieri je sodeloval tudi z vesoljsko agencijo NASA in bil član ekipe, ki je raziskovala nesrečo raketoplana Challenger. Umrl je 30. avgusta 2016.
Rodil se je 9. marca leta 1934 v Klushinu, majhni vasici sto kilometrov zahodno od Moskve. Njegov oče je bil pohištveni mizar, tesar in kmet. Mati je bila kravja dekla, oba pa sta delala na kolhozu. Po političnih merilih je bil Jurij torej neoporečen. Med vojno so nacisti Gagarinove izselili iz njihove hiše in odpeljali dve hčeri. Do konca vojne so živeli v zasilnem bivališču (jami) in se potem preselili v Gziatsk, kjer je kot najstnik opazoval ruske lovce yak, ki so zasilno pristajali na bližnjem letališču. Navdušen nad piloti teh letal in njihovim pogumom se je odločil, da bo tudi sam postal eden izmed njih.
V šoli sta mu bila zelo blizu matematika in fizika zato se je vpisal v tehniško šolo v Saratovu. Ko je bil v četrtem letniku se je pridružil letalskemu klubu, kjer je prvič samostojno poletel leta 1955. Njegov inštruktor Dmitry Pavlovich Martyanov je takoj ugotovil, da bo Gagarin odličen pilot. Sočasno se je učil tudi padalskih veščin, ki so mu prišle zelo prav, ko se je po vrnitvi iz vesolja leta 1961 izstrelil iz vostoka 1. Po nasvetu Martyanova se je priključil Sovjetskim zračnim silam in odšel v letalsko šolo v Orenburg, kjer se je postal pilot Miga. Tam je spoznal tudi svojo bodočo zapeljivo ženo Valentino Ivanovo Goryachevo.
Z odliko je Gagarin leta 1957 končal letalsko šolo in postal poročnik Sovjetskih letalskih sil. Njegova prva služba v uniformi vojaškega pilota je bila na skrajnem severu SZ, kjer je prve polete opravil ob polarnem siju. Prav v tem obdobju so Sovjeti lansirali Luno 3, ki je posnela oddaljeno stran Lune. Pisalo se je leto 1959. Gagarin se je prijavil za kozmonavta in bil seveda sprejet. Družina se je tako preselila v Zvezdno mesto blizu Moskve. Gagarin je tam opravil zelo zahtevne fizične in psihološke teste in bil vedno med najboljšimi. Zdravniki so bili najbolj začudeni nad njegovim smislom za humor, ki ni prenehal, niti med najzahtevnejšimi testiranji.
Ko je Jurij povedal svoji ženi, da je izbran za prvi polet v vesolje ga je z drhtečimi ustnicami vprašala: 'Zakaj ti?' Po pogovoru in neprespani noči mu je rekla: 'čŒe si prepričan vase pojdi. Vse bo v redu.'
12. aprila 1961 je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je videl zemljo iz vesolja. Zemljo je v vesoljskem plovilu Vostok 1 obkrožil enkrat v orbiti z višino med 169 in 315km pri hitrosti 28.968 km na uro. Gagarin je bil na tem poletu predvsem potnik, saj je bil polet popolnoma avtomatiziran. V primeru okvare pa bi moral odpreti zapečateno kuverto, vtipkati določeno kodo in Vostok 1 bi lahko upravljal tudi ročno. To ni bilo potrebno in Gagarin je po 108 minutah s padalom varno pristal na zemlji. čŒez noč je postal narodni heroj in prejel najvišja državna odlikovanja.
Gagarin se je leta 1967 začel pripravljati za naslednji polet v vesolje s Soyuzom. Usoda je hotela drugače in Gagarin se je 27. marca 1968 smrtno ponesrečil med testnim poletom z letalom Mig-15. Okoliščine nesreče niso bile pojasnjene. Gagarina so pokopali ob drugih Sovjetskih narodnih herojih v Kremlju.
Nemški inženir in znanstvenik, ki je patentiral reakcijski motor.
27. avgusta 1939 je letalo heinkel He-178 opravilo prvi polet na reakcijski pogon. Letalo je poganjal centrifugalni reakcijski motor HeS-3b.
Tekom druge svetovne vojne je Ohain opustil centrifugalni način pretoka zraka in se osredotočil na aksialni tok zraka skozi motor. Njegov aksialni reakcijski motor je poganjal prvo lovsko letalo Me-262. Po vojni se je Ohain preselil v ZDA, kjer je nadaljeval svoje delo za letalske sila ZDA. Postal je vodja raziskovalnega laboratorija v letalski bazi Wright-Patterson v Daytonu.
Najmlajši od štirih otrok je Marcel Bloch že kot otrok izkazoval veliko zanimanje za tehniko posebej za elektrotehniko. Nekega sončnega dne se je spominjal Dassault je stal na dvorišču šole in nad Eifflovem stolpom uzrl Wrightovo letalo. Prej še nisem videl letala. Tam in takrat sem se zavedel, da bo letalstvo postalo del mojega srca in mojih misli. Po težavah v srednji elektrotehniški šoli je leta 1913 diplomiral na Ecole Supérieure d'Aéronautique.
Znanje, ki ga je pridobil v aeronavtičnem laboratoriju Chalais Meudon je med prvo svetovno vojno uporabil za oblikovanje propelerja (Éclair 1916) in dvosedežnega lovca SAE 4 (1918). Pri tem sta mu pomagala Henry Potez in Louis Coroller.
Bloch se je poročil leta 1919 in imel dva sinova. Dobrih deset let se je ukvarjal s prodajanjem nepremičnin in avtomobilov. Leta 1930 je okrog sebe zbral skupino ljudi in se ponovno začel ukvarjati z letalstvom. Povod za to je bil dan, ko je Charles Lindbergh s Spiritom of Saint Louis po preletu Atlantika pristal na Letališču Le Bourget pri Parizu. Marcel je doumel pomembnost tega poleta za razvoj civilnega letalstva. Njegovo podjetje so leta 1936 nacionalizirali in Bloch je še istega leta ustanovil novo Société Anonyme des Avions Marcel Bloch (SAAMB). 12. december je tako tudi uradni datum ustanovitve Dassault Aviation. Sočasno je bil direktor podjetja Société Nationale des Constructions Aéronautiques du Sud-Ouest (SNCASO), ki je gradilo njegova letala.
Ob izbruhu druge svetovne vojne so ta letala uporabili za obrambo Francije. Bloch je zavrnil sodelovanje z okupatorjem in ob podpisu premirja med nacisti in višijsko vlado je z družino vred končal v zaporu Montluc Fort v Lyonu. Zaprt je bil tudi v koncentracijskih taboriščih Drancy in Buchenwald. Kljub oslabelosti zaradi paralize po preboleli davici (med leti 1945 in 1953) je nadaljeval svoje delo v aviaciji.
Leta 1949 so Blochovi spremenili priimek v Dassault. Dassault je bilo partizansko ime Marcelovega brata generala Paula Blocha, ki je sodeloval z francoskim odporniškim gibanjem. Svojo kariero je nadaljeval v časopisnem založništvu, politiki in nenazadnje v letalski industriji. Ustanovil je podjetje Dassault Aviation, ki danes proizvaja civilna in vojaška letala. Poleg tega je deloval tudi na področjih arhitekture, kinematografije, bančništva in borze. Francija mu je za velike zasluge podelila najvišje francosko priznanje Veliki križ legije časti (Legion of Honor's Grand Cross).
Marcel Dassault je umrl 17. aprila 1986.
Sin vinskega trgovca se je rodil v Frankfurtu na Maini 26. junija 1898. V mladosti je prijateljeval z Friedrichom Hartom znanim izdelovalcem hidroplanov. Hart se je leta 1914 pridružil nemški vojski in v tem času je Messerschmitt nadaljeval njegov nedokončan projekt – jadralno letalo S5. Tudi sam se je leta 1917 priključil nemški vojski in šele po koncu vojne sta skupaj nadaljevala svoje delo. Messerschmitt se je medtem vpisal na Munchensko tehniško univerzo in leta 1921 je poletelo njegovo prvo jadralno letalo S9.
Hart in Messerschmitt sta se leta 1923 razšla in Messerschmitt je v Augsburgu ustanovil svoje podjetje. Najprej je gradil hidroplane potem pa je preko jadralnih letal (z in brez motorja) začel graditi mala motorna letala. Največje uspehe je dosegel z letaloma M 17 in M18. Njegov naslednji projekt pa je pokopal njegovo podjetje. Lufthansa je namreč uporabljala njegova lahka transportna letala M 20, ki sta bili vpleteni v dve nesreči s smrtnimi izidi. Takoj so preklicali nadaljnja naročila in posledica tega je bil bankrot Messerschmittovega podjetja. Za nameček si je nakopal še veliko sovraštvo direktorja Lufthanse Erhardta Milcha, ki je kasneje postal minister za letalstvo v Hitlerjevi vladi. Nacistična vlada je imela velike apetite in zato so favorizirali tudi letalsko industrijo.
Messerschmitt je ponovno začel delati in s pomočjo Roberta Lusserja skonstruiral nizko krilno športno letalo M 37, bolj znano kot Bf 108 taifun. Že naslednje leto je vojski ponudil lovca Bf 109. Zaradi zamere, ki jo je Milch še vedno gojil do Messerschmitta le-ta ni mogel prodati svojih letal vojski. Messerschmitt si je zato trg za svoja letala M 36 in M37 poiskal v Romuniji. Milch ga je zato ožigosal kot izdajalca in obiskal ga je Gestapo. Samo dobremu poznanstvu z vodilnima nacistoma Rudolfom Hessom in Hermanom Göringom se ima zahvaliti, da ga je Gestapo kmalu za tem pustil pri miru.
Messerschmitt je z lovcem Bf 109 leta 1936 zmagal na vojaškem razpisu in njegovo letalo je postalo paradni konj Luftwaffe. Do danes je Bf 109 najmnožičnejše izdelano lovsko letalo. Skupno so jih izdelali okrog 35.000. Svoj položaj je utrdil tudi z zmago letala Bf 110 v segmentu večnamenskih lovskih letal. V naslednjih letih je konstruiral naslednika letala Bf 110 (Bf 210), ki pa mu ni prinesel uspeha. Tudi njegova nadgradnja Bf 410 ni bila uspešna. Toliko bolj odmeven pa je bil njegov projekt iz leta 1938 -nadzvočno lovsko letalo Me 262.
Po drugi svetovni vojni je emigriral v Argentino in se leta 1950 vrnil in nadaljeval s svojim delo. Nemčija do leta 1955 ni smela proizvajati letal zato je v svojih tovarnah izdeloval montažne hiše, šivalne stroje in avtomobile. Kasneje je po licenci za zahodno nemško vojsko izdeloval Fiat G91 in Lockheed F-104 Starfighter. Messerschmitt je svoje podjetje leta 1968 združil z Bölkow in leto kasneje še z Hamburgškim Flugzeugbau. Združeno podjetje se je preimenovalo v MBB (Messerschmitt-Bölkow-Blohm), ki je danes del EADS.