Z razvojem tega konvertiplana so začeli v osemdesetih letih, v času splošnega razcveta letalskih konstrukcij in novih, prodornih letalskih zamisli. Takrat so računali na skupno izdelavo nad 900 letalnikov, vendar se je vse začelo obračati (žal navzdol) že v letu 1989, ko je administracija bivšega ameriškega predsednika G. Busha st. odpovedala projekt. Zanimivo je bilo, da se je Kongres za projekt zavzemal, ne pa tudi takratni obrambni državni sekretar Dick Chaney. Po zapletih, celo na sodiščih, je V-22 osprey vendarle »zmagal«, vendar je dal Chaney jasno vedeti, da je osebno še vedno proti temu projektu.
Projekt je nato obnovila prihajajoča Clintonova administracija, vendar se je sprva načrtovano število prepolovilo na 458 ospreyev, napovedana cena pa je bila kar 80 milijonov USD! To dejstvo, administracija je namreč zahtevala ceno pod 30 milijoni USD za enega, in pa tri nesreče (leta 1991 brez žrtev, leta 1992 s sedmimi žrtvami in leta 2000 s kar 19 žrtvami), je projekt uvajanja V-22 (zdaj MV-22) zadržala.
Osprey je bil razvit na temelju dokumenta o Združenem večnamenskem vertikalnem zračnotransportnem letalniku (JMVX). Letalnik naj bi zagotovil tako Korpusu mornariške pehote ZDA kot Letalskim silam ZDA povsem novo razsežnost zračnega transporta. Združeval bi pravzaprav dve: hitrost zračnega transporta, ki so ga doslej zagotavljali transportni herculesi in druga letala, ter vertikalni manever, ki so ga zagotavljali transportni helikopterji CH-53, CH-46 ter drugi.
V sklopu skupnega razvoja in proizvodnje je Boeing odgovoren za trup, pristajalno podvozje, avioniko, električne in hidravlične sisteme, zmogljivostne in letalne kvalitete, Bell Helicopter Textron pa je odgovoren za najzahtevnejši del, za krilo, motorski gondoli, pogon, rotor, repni del z vsemi sistemi, nakladalno ploščad in celotno dinamiko.
Tehnološko je V-22 seveda izjemno zanimiv. Poganjata ga dva, lahko bi rekli »proprotorja«, saj delujeta tako kot propelerja v fazi vodoravnega leta ali kot rotorja v fazi navpičnega leta in v vseh fazah prehoda od vertikalnega do horizontalnega leta. Prav v tem prehodu je bila kritična točka, ki je letalnikom povzročila izgubo vzgona in zatem tudi vse tri nesreče. Ker zadevo po letalni plati vodi računalnik, piloti pa nimajo »odločilne« besede, je prišlo do zapletov in težav, v katerih so piloti kar po desetkrat in še večkrat resetirali računalnik, slednji pa se je potem pač odzival, kot se je, in prihajalo je do nesreč.
Pri konstruiranju so uporabili veliko kompozitov, večji del ogljikovih, armiranih z epoksi smolo. To naj bi zagotavljajo manjšo maso in obvarovalo konvertiplan pred veliko nadležnostjo predvsem nad morjem, rjavenjem.
Med zahtevami, ki so jih dali proizvajalcem, je ospreyeva prevozljivost - transportabilnost. V-22 naj bi tako prišli na ameriške amfibijske ladje, na nosilke helikopterjev in na klasične letalonosilke. Za spravilo v ladijsko podpalubje je seveda pogoj zložljivo krilo, ki ga namestijo tako, da je vzporedno s trupom, ravno tako morata biti zložljiva oba trikraka rotorja.
Težave MV-22 pa se nadaljujejo še naprej. Ob prvem preletu Atlantika julija 2006 je zaradi okvare na motorju osprey pristal na Islandiji. Že teden dni kasneje je imel drugi osprey podobne težave. Februarja 2007 so marinci prizemljili celotno floto ospreyev.
Korpus mornariške pehote je septembra 2007 v Irak poslal 10 MV-22. Tja so jih poslali na krovu amfibijske ladje USS Wasp.
čŒlanek o V-22
Januarja 2009 je Bell Boeing dobil 581 milijonov dolarjev vredno petletno pogodbo za zagotavljanje logistične podpore U.S.M.C. in Letalskim silam ZDA oziroma njihovemu poveljstvo za posebno delovanje (USSOCOM). Junija so podpisali še 11 mio dolarjev vredno pogodbo za povečanje zanesljivosti letalnika. To vključuje razvoj novih komponent in modifikacijo starih.
8. aprila 2010 so v nesreči ospreya v Afganistanu umrli trije vojaki in civilist. Več ranjenih so prepeljali v bližnjo vojaško bolnišnico. Za enkrat vzroki nesreče niso znani (10.4.2010).
Civilna izvedenka ospreya nosi oznako BA609.
Tehnični podatki:
MV-22 osprey,
ZDA, Italija
Tip: večnamenski vojaški transportni konvertiplan
Posadka: 2+1(specialist za tovor), 24 do 31 sedežev ali 12 nosil
Pogon: dva turbogredna motorja Rolls-Royce (Allison) T406-AD-400 s po 4586 kW
Mere: | |
- dolžina | 17,48 m |
- višina | 6,73 m (gondoli vertikalno) |
- širina trupa | 1,76 m |
- širina z vrtečima rotorjema | 25,78 m |
- premer rotorja | 11,58 m |
- disk rotorjev | 210,7 m2 |
Zložen (za ladijski transport): | |
- dolžina | 19,20 m |
- širina | 5,61 m |
- višina | 5,51 m |
Kabina: | |
- dolžina | 7,37 m |
- širina | 1,80 m |
- višina | 1,83 m |
Mase: | |
- prazen | 15.030 kg |
- tovor na kljuki | 6800 kg |
- gorivo | 7628 l ( |
- največja vzletna masa | 21.546 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 510 km/h |
- vzpenjanje/vertikalno | 5,5 m/s |
- vzpenjanje/največje | 11,78 m/s |
- vrhunec leta | 7925 m |
- lebdenje | |
s talnim efektom | 4330 m |
- dolet | 3890 km (z dodat. gorivom) |
Uporabniki:
425 MV-22 za Korpus mornariške pehote ZDA
50 CV-22A za USAF
48 HV-22A za Vojno mornarico ZDA
Cena: cena okoli 40,1 milijona dolarjev, ciljna cena pod 30 milijonov USD