Najbrž v zgodovini ni bilo tako smrtonosno učinkovitega (kadar ni imelo nasprotnika) letala, kot je bila razvpita štuka, pa tudi bolj ranljivega ne, kadar je imelo nasprotnika. Pravo opustošenje so povzročale štuke v začetnih mesecih vojne, žalostno usodo pa so doživele v srečanju z lovci Kraljevskih letalskih sil nekaj kasneje.

Le malo letal je povzročalo takšen strah, pa naj so napadala nebranjene vojaške enote ali nedolžno civilno prebivalstvo, kot ravno grdi strmoglavi bombniki Ju 87 štuke. Po svetu so letalo poznali kot štuko, beseda pa je skrajšanka iz nemške Sturzkampfflugzeug. Ju 87 so potopili več ladij kot katero koli drugo letalo v zgodovini. Ravno tako so štuke uničile več tankov kot vsa druga letala z izjemo Iljušinovega Il-2. Njihova poglavitna naloga je bilo metanje precej težkih bomb natančno v cilje, to pa so štuke počele z izjemno natančnostjo, če jih le niso vznemirjali nasprotnikovi lovci. V prvih letih druge svetovne vojne so si ta letala pridobila sloves, ki je skorajda mejil na legendo. Štukina nedotakljivost pa se je razpočila kot milni mehurček v znameniti bitki za Britanijo. Njena slava je kopnela, kljub temu pa so te bombnike strmoglavce še uporabljali za nočne napade, z izjemo ene od skupin, ki jo je vodil pilot z opravljenimi 2530 bojnimi poleti, s katerimi je na vzhodni fronti nadaljeval vse do končnega nemškega zloma.

Tehnika strmoglavljenja je bila sorodna tisti iz obdobja prve svetovne vojne, ni pa bilo primernega letala. Prvi podobni strmoglavec je bil potem Junkersov Ju 47, dva so opremili z motorji Jupiter in sta vzletela v letu 1928, dvanajst pa z motorji Pratt & Whitney in so jih prodali Kitajski. S prvimi štukami so opravili celo vrsto preizkusov in prišli do spoznanja, da so pri bombardiranju najnatančnejša pri 90-stopinjskem strmoglavljenju. To je seveda zahtevalo močno konstrukcijo letala in odločnega pilota, obenem pa indikator strmoglavljenja (strmoglavljenje pri 60 stopinjah je čutiti skoraj tako kot pri devetdesetih). Številni, ki so kasneje postali vodilni v Hitlerjevi Luftwaffe, so prišli do sklepa, da so strmoglavci najboljše orožje za neposredno podporo kopenskim silam. Ko so pri Luftwaffe leta 1933 načrtovali nova bojna letala, so pri Henschlu zasnovali dvokrilca Hs 123, medtem ko so pri Junkersu snovali dokončno obliko štuke.

Konstruktorski štab pod vodstvom Hermanna Pohlmanna je vzel zasnovo Junkersa K 47: enomotorni enokrilec z izstopajočimi fiksnimi kolesi podvozja, dvojnim smernim in višinskim krmilom. Ju 87 se je od predhodnika razlikoval tudi po povsem kovinski konstrukciji in kolenastem krilu. Podobno kot pri predhodniku K 47 so se tudi pri štuki prek celotnega zadnjega roba kril razprostirala krilca in zakrilca. Pilota sta imela zaporedna sedeža, kabina pa je bila pokrita z velikim preglednim steklenim pokrovom. Prototip je vzletel na pomlad 1935, poganjal ga je Rolls-Royceov motor kestrel s 477 kW. Zračne zavore za strmoglavi let so dodali pod zunanja dela kril, ko pa so jih prvič hoteli preizkusiti in jih je pilot izvlekel, se je polomil rep in letalo se je razbilo.
Proizvodnja Po pospešenem razvoju, med katerim so zamenjali tudi angleški motor z nemškim - Junkers jumo
210C, poganjal je trikraki propeler s spremenljivim korakom, je letalo dobilo nov, enojen rep, serijska proizvodnja Ju 87A-1 pa se je začela v prvih mesecih leta 1937.

Izdelali so okoli 200 letal serij A-0, A-l in A-2, prepoznavnih predvsem po hlačastih aerodinamičnih oblogah pristajalnih koles, izvedenka A-2 pa je že imela močnejši motor jumo 210D s 507 kW in izboljšani propeler VDM. S štukami so opremili štiri skupine, 163. polk strmoglavcev pa je sodeloval v znameniti Legiji Kondor v Španiji. Na vročem španskem nebu so ta letala dokazala svojo izjemno učiunkovitost. Vseeno so leta 1939 vsem letalom serije A namenili drugačno vlogo in jih prerazporedili v trenažne enote, polke strmoglavcev pa so opremili z zmogljivejšimi Ju 87B, prepoznavnimi po zaobljenih ščitnikih glavnih koles; glavna odlika novih štuk pa je bila skorajda podvojena moč novega motorja jumo 211A z 895 kW, ki je poganjal širokokraki propopeler s konstantno hitrostjo. Serijski Ju 87B-1 je poganjal motor enake moči, zaradi neposrednega vbrizgavanja goriva pa je bil praktično imun na zamrzovanje ter na zaustavitev motorja med hrbtnim letom ali med manevri z negativnimi obremenitvami. Štuka je lahko izvajala prav vse normalne akrobacije.

Naslednja velika pridobitev posodobljenega Ju 87 je bilo avtomatsko krmarjenje med strmoglavim letom: letalo se je izvleklo iz strmoglavega leta skladno z nastavitvijo kontaktnega višinomera. Pilot je imel pri strmoglavem letu 10 pravil, najprej je moral odpreti podkrilni zračni zavori, kar je avtomatično izzvalo strmoglavi let. Pilot je kot strmoglavljanja potem nastavljal ročno in ga preverjal na vizualnem horizontu z rdečimi črtami, narisanimi na pokrovu kabine. Potem je ročno nameril v cilj, kot pri lovcu, in si pri tem pomagal s krilci do prave smeri spuščanja bomb. Pogosto je bil ta kot strmoglavljenja kar 90 stopinj, letalo pa se je zravnalo v vodoravni položaj skorajda nad ciljem. Pilotom je bilo pravzaprav strmoglavo letenje nekako bolj "udobno", saj je bila štuka v takem letu dosti bolj varna. V normalnem letu je bilo to letalo precej bolj negibčno in ranljivo. Posebej je izstopal veliki pokrov kabine.
Ko se je prižgala signalna lučka kontaktnega višinomera, je pilot pritisnil na gumb na vrhu krmilne palice in prešel v strmoglavi let. Ko se je izvlekel, je obremenil letalo s
6 g, za vse skupaj pa je štuka potrebovala
450 m čistine. čŒe tega ni bilo, se je moral pilot izvleči na vso moč ob uporabi trimerjev višinskih krmil.

Običajni bojni tovor serije Ju 87B je bila bomba SC500, obešena pod trebuh letala. Pri odmetu je moral pilot letalo zagugati tako, da je šla bomba mimo propelerja. Hitrost letala je bila pri tem okoli
550 km/h. Pri tem so imele štuke običajno vključene sirene, pritrjene na nogah pristajalnih koles, po čemer so bila ta letala prav tako poznana kot po svojem ubojnem bombnem tovoru. Zaradi zavijanja teh siren in ubojnega učinka bomb, ki je sledil, so štuke sejale strah daleč naokoli. Na kratke razdalje je ta strmoglavec odvrgel po štiri 50-kilogramske bombe z nosilcev pod krili, poleg tega pa je pilot lahko uporabljal še dva mitraljeza MG 17 kalibra
7,92 mm, nameščena na zunanjem delu kril - za koleni. Operater na drugem sedežu pa je streljal z mitraljezom G 15 za obrambo z vrhnje in repne strani.
Proizvodnjo štuk so iz Dessaua preselili v Weser Flugzeugbau, velike krožne zgradbe na berlinskem letališču Tempelhof. Tempo proizvodnje je sredi leta 1939 dosegel kar 60 letal mesečno.
Trojka Ju 87B je tudi začela drugo svetovno vojno z vzletom iz Elbinga 1. septembra 1939 ob 4. uri 26 minut in ob 4.34 napada dostop do mostu na Vistuli, torej kakih 11 minut preden so nacisti uradno napovedali vojno Poljski. Zatem so Ju 87B-1 v napadih na Poljsko odigrali strahotno vlogo: napadali in uničevali so poljske površinske ladje, še bolj uničevalni pa so bili v napadih na poljske pehotne enote, ki so se upirale prodirajočim nemškim enotam, na železniški postaji Piotrkow pa so preprosto zbrisali poljsko pehotno divizijo.
Palubna verzija 
Ob izboljšani izvedenki Ju 87B-2, katerih enosede izvedenke so lahko otovorili z bombo CS1000, so v Weserju izdelali tudi Ju 87C-0 z zložljivimi krili, zavorno kljuko in številnimi drugimi podrobnostmi, potrebnimi za delovanje s palube letalonosilke Graf Zeppelin, ki pa je nikdar niso dokončali. Naslednja izvedenka je bil Ju 87R s podaljšanim doletom, z dodatnimi gorivnimi rezervoarji v zunanjem delu kril in nosilci za podkrilne rezervoarje. V operativno rabo so prišli med napadom na Norveško - uporabili so jih za motenje radijskih sprejemnikov - in se dokazovali na Balkanu, v Grčiji in na območju Sredozemlja. Na enem od Ju 87R so preizkušali tudi prevažanje obesnika za tovor, pritrdili so ga na glavni podrtrupni nosilec. V njem naj bi prevažali rezervne dele ali pač drugačen tovor.
Ju 87B in njegove izvedenke so v prvih dveh letih vojne povzročale pravo opustošenje povsod po Evropi. Povračilni udarec so štuke doživele v tem času samo enkrat, kar 41 so jih sestrelili nad Anglijo v obdobju med
13. in 18. avgustom 1940. Štuke so zatem 19. avgusta "podpisale" vdajo in prenehale z napadi na angleške cilje. So pa ta letala dokazala, seveda ob nemški premoči v zraku, da bi prav lahko premagala vse angleške obalne radarje. Bili pa so to prav tisti radarji, ki so angleškim lovcem omogočali prestrezanje štuk. Štukina šibka točka je bila tako odkrita: v zraku so bile lahek plen lovcev in tako izredno ranljive. Ju 87 štuka je bil pač zasnovana za strmoglave napade ob krepki lovski zaščiti. V takih razmerah so štuke dokazovale takšno premoč, da so številni Britanci - med njimi pešaki, vojaški izvedenci, novinarji in politiki - povzdignili glas: "Kje so naši strmoglavci?" Dejansko je Velika Britanija imela strmoglavce, bila sta to Blacburnov skua in Hawkerjev henley, toda njuna vloga v vojni je bila nepomembna in strmoglavci so postali predmet uničujočih kritik.

Še celo potem, ko se je vojna prevesila, so Ju 87 označili z nečim zastarelim, pa vendar obdanim s fantastično učinkovitostjo. Vrhunec proizvodnje Ju 87 je bil v letih od 1941 do 1944, standardna izvedenka v tem obdobju pa je bil Ju 87D, zasnovan leta 1940, prvič v zraku v začetku leta
1941 in uporabljen na vzhodni in severni afriški fronti konec leta 1941. Poganjal ga je 1044-kilovatni motor jumo 211J-1 prek propelerja VS 11 z zelo širokimi lopaticami, kar mu je precej spremenilo letalne lastnosti. Nosil je namreč lahko precej večji bojni tovor, skupaj kar
1800 kg bomb, na glavno obesno točko - berglo pod trupom pa so lahko pripeli oklepnoprebojno bombo PC 1400 s
1400 kg, na krilna nosilca pa dve poltonski bombi SC500 ali pa široko paleto drugih orožij, med drugim tudi zabojnike s topovi ali mitraljezi, vse od dvojnih topov
20 mm ali šestcevnega mitraljeza M 81 kalibra
7,92 mm. Obrambno orožje v zadnjem delu kabine so zamenjali z dvojnim hitrostrelnim mitraljezom z nabojnikom s 75 naboji namesto s strelivom v shrambi. Prvotno obliko so aerodinamično nekoliko "zlikali" in s tem zmanjšali čelni upor, najopaznejša sta bila preoblikovana pokrov pilotske kabine ter okrov motorja, še bolj izrazito pa so aerodinamično preoblikovali tako imenovani gamaši pristajalnih koles; vse te obloge okoli koles glavnih nog podvozja pa so po letu 1942 zavrgli.

Najštevilčnejša je bila verzija Ju 87D-3 z nekoliko boljšo zaščito posadke in vitamin delov letala, kar je bil odsev vloge, ki so jo letalu namenili: naloge neposredne podpore kopenskim enotam (Sclacht-flugzeug). Po letu 1942 so štukam namenili številne vloge, uporabljali so jih za vleko jadralnih letal, kot letala za protipartizansko delovanje in kot letala za splošne namene z različnim tovorom. Torej daleč od prvotne vloge bombnika strmoglavca. Nekaj izvedenk Ju 87D-4 so opremili s torpedi, naslednja omembe vredna izvedenka pa je bil Ju 87D-5 s podaljšanimi konci kril kot protiutežmi zelo povečani masi izvedenk Ju 87D. Podnevi je za štuke postalo kar nevarno, zato so izdelali verzijo Ju 87D-7 z zelo močnim motorjem jumo 2IIP s prek krila podaljšanimi izpušnimi cevmi. Prav tako kot "dnevni" izvedenki Ju 87D-8, je imel tudi D-7 namesto krilnih topov
20 mm mitraljeze MG 151, zračne zavore pa so končno opustili. Ju 87D-8 je bil zadnja izvedenka v serijski proizvodnji, skupaj pa so do konca septembra 1944, ko je bila proizvodnja vseh drugih letal, razen lovskih, omejena, izdelali 5709 štuk.
Protioklepnik

Več naslednikov štuke je bilo uspešnih, vključno z Ju
87F in Ju 187, toda najuspešnejša je bila družina D. Najpomembnejša podvarianta je bila serija Ju 87G, vendar je postala operativna le inačica Ju 87G-1. Drugače je bila Ju 87G specializirana protioklepna inačica, na katero so pod krili tik za pristajalni kolesi pritrdili dva topa BK 3,7 (Flak 18). To je bilo mogočno orožje kalibra
37 mm, tehtalo je
363 kg, bolj znana pa je kopenska verzija tega protiletalskega orožja. S poskusi so zaceli že v letu 1942 na letalu Ju 87D-
5 in prišli do dosti boljših rezultatov kot s podobnimi protioklepnimi letali, kot sta bili na primer Henschel Hs 129 ali Junkers Ju 88P. Oklepnoprebojna granata je pri izstopu iz cevi topa BK 3,7 dosegla hitrost nad 850 m/s. Najznamenitejši nemški pilot Ju 87G Hans-Ulrich Rudel je s štuko uničil nič manj kot 519 ruskih oklepnikov. To je bil tisti pilot, ki je zbral 2530 bojnih poletov in je vodil dnevne polete skupin s štukami tudi se potem, ko so v večini podobnih skupin ostarele in ranljive Ju 87 zamenjali sodobnejši in veliko gibčnejši
Focke-Wulfi Fw 190.
Naslednja izvedenka iz serije Ju 87D je bil Ju 87H z dvojnimi komandami za šolanje. Vse do leta 1943 štuk z dvojnimi komandami ni bilo, potem pa so potrebe narekovale uvedbo trenažnega letala. Preživetje v tem letalu je po tem letu postalo umetnost, na vzhodni fronti so morali celo izkušeni in izurjeni piloti opraviti nekaj poletov z inštruktorjem J 87, preden so zasedli svoje mesto v zdesetkanih skupinah štuk in se podali v boje na prvo bojno črto. V šolske verzije H so predelovali večinoma inačice D, zato so morali odstraniti nekaj oborožitve in pa bočni izboklini v zadnji kabini, da je imel inštruktor z zadnjega sedeža boljši pregled.
Pesek in sneg

Vse verzije štuk so lahko opremili za tropsko letenje ali letenje v pesku in prahu. Na vzhodni fronti so po drugi strani štuke letele opremljene s sanicami za vzletanje in pristajanje na snežnih prostranstvih. Obstajalo je še nekaj eksperimentalnih variant, največkrat za preizkušanje orožij, namenjenih prihajajočim letalom. Eden najpresenetljivejših preizkusnih programov je bil Ju 87D-3 z aerodinamičnima kabinama na vrhu kril. Tako prirejene štuke naj bi bile namenjene infiltraciji agentov ali diverzantov za nasprotnikovo bojno črto. Poskuse so načrtovali v Raziskovalnem institutu grofa Zeppelina v Ruitu, po njih pa naj bi bila dva moža v takšnih kabinah obrnjena nazaj, med spuščanjem letala naj bi sprožili padalo, ki bi izvleklo kabini iz kril. Menda takšnega poskusa potem niso zabeležili, čeprav naj bi v teh kabinah prevažali potnike.
Ju 87 so množično uporabljali v letalstvih sil osi: v Italiji, Madžarski, Slovaški, Romuniji in Bolgariji. Ko so odkrili štuko z italijanskimi oznakami, je med Britanci vzniknilo napačno mnenje, da je bil tip letala izdelan v Italiji. Ob tem se je pojavilo in razširilo celo izmišljeno ime Breda 201 picchiatelli. Dejansko pa so od leta 1939 prav vse Ju 87 izdelali v obratih Weserja v isti zgradbi na Tempelhofu.
Tehnični podatki: Junkers Ju 87G-1
Tip: protitankovsko letalo
Pogon: vrstni 12-valjni motor Junkl'ers jumo 211J-l s 1044 kW
Mere: | |
- razpetina kril | 15,00 m |
- dolžina | 11,50 m |
- višina | 3,90 m |
- površina kril | 33,69 m2 |
| |
Mase: | |
- prazen okoli | 4400 kg |
- največja vzletna | okoli 6600 kg |
| |
Zmogljivosti: | |
največja hitrost | okoli 314 km/h |
potovalna hitrost | okoli 190 km/h |
bojni radij | okoli 320 km |
Vzpenjanje in največja višina nista znani, vendar izjemno slabi
Oborožitev: dva topa BK 3.7 in en fleksibilni mitraljez MG 81 in koristen bombni tovor, kadar niso obesili podkrilnega obesnika s topom
Nazaj