Enciklopedija

Najbrž v zgodovini ni bilo tako smrtonosno učinkovitega (kadar ni imelo nasprotnika) letala, kot je bila razvpita štuka, pa tudi bolj ranljivega ne, kadar je imelo nasprotnika. Pravo opustošenje so povzročale štuke v začetnih mesecih vojne, žalostno usodo pa so doživele v srečanju z lovci Kraljevskih letalskih sil nekaj kasneje.

Le malo letal je povzročalo takšen strah, pa naj so napadala nebranjene vojaške enote ali nedolžno civilno prebivalstvo, kot ravno grdi strmoglavi bombniki Ju 87 štuke. Po svetu so letalo poznali kot štuko, beseda pa je skrajšanka iz nemške Sturzkampfflugzeug. Ju 87 so potopili več ladij kot katero koli drugo letalo v zgodovini. Ravno tako so štuke uničile več tankov kot vsa druga letala z izjemo Iljušinovega Il-2. Njihova poglavitna naloga je bilo metanje precej težkih bomb natančno v cilje, to pa so štuke počele z izjemno natančnostjo, če jih le niso vznemirjali nasprotnikovi lovci. V prvih letih druge svetovne vojne so si ta letala pridobila sloves, ki je skorajda mejil na legendo. Štukina nedotakljivost pa se je razpočila kot milni mehurček v znameniti bitki za Britanijo. Njena slava je kopnela, kljub temu pa so te bombnike strmoglavce še uporabljali za nočne napade, z izjemo ene od skupin, ki jo je vodil pilot z opravljenimi 2530 bojnimi poleti, s katerimi je na vzhodni fronti nadaljeval vse do končnega nemškega zloma.

Tehnika strmoglavljenja je bila sorodna tisti iz obdobja prve svetovne vojne, ni pa bilo primernega letala. Prvi podobni strmoglavec je bil potem Junkersov Ju 47, dva so opremili z motorji Jupiter in sta vzletela v letu 1928, dvanajst pa z motorji Pratt & Whitney in so jih prodali Kitajski. S prvimi štukami so opravili celo vrsto preizkusov in prišli do spoznanja, da so pri bombardiranju najnatančnejša pri 90-stopinjskem strmoglavljenju. To je seveda zahtevalo močno konstrukcijo letala in odločnega pilota, obenem pa indikator strmoglavljenja (strmoglavljenje pri 60 stopinjah je čutiti skoraj tako kot pri devetdesetih). Številni, ki so kasneje postali vodilni v Hitlerjevi Luftwaffe, so prišli do sklepa, da so strmoglavci najboljše orožje za neposredno podporo kopenskim silam. Ko so pri Luftwaffe leta 1933 načrtovali nova bojna letala, so pri Henschlu zasnovali dvokrilca Hs 123, medtem ko so pri Junkersu snovali dokončno obliko štuke.

Konstruktorski štab pod vodstvom Hermanna Pohlmanna je vzel zasnovo Junkersa K 47: enomotorni enokrilec z izstopajočimi fiksnimi kolesi podvozja, dvojnim smernim in višinskim krmilom. Ju 87 se je od predhodnika razlikoval tudi po povsem kovinski konstrukciji in kolenastem krilu. Podobno kot pri predhodniku K 47 so se tudi pri štuki prek celotnega zadnjega roba kril razprostirala krilca in zakrilca. Pilota sta imela zaporedna sedeža, kabina pa je bila pokrita z velikim preglednim steklenim pokrovom. Prototip je vzletel na pomlad 1935, poganjal ga je Rolls-Royceov motor kestrel s 477 kW. Zračne zavore za strmoglavi let so dodali pod zunanja dela kril, ko pa so jih prvič hoteli preizkusiti in jih je pilot izvlekel, se je polomil rep in letalo se je razbilo.

Proizvodnja
Po pospešenem razvoju, med katerim so zamenjali tudi angleški motor z nemškim - Junkers jumo 210C, poganjal je trikraki propeler s spremenljivim korakom, je letalo dobilo nov, enojen rep, serijska proizvodnja Ju 87A-1 pa se je začela v prvih mesecih leta 1937.

Izdelali so okoli 200 letal serij A-0, A-l in A-2, prepoznavnih predvsem po hlačastih aerodinamičnih oblogah pristajalnih koles, izvedenka A-2 pa je že imela močnejši motor jumo 210D s 507 kW in izboljšani propeler VDM. S štukami so opremili štiri skupine, 163. polk strmoglavcev pa je sodeloval v znameniti Legiji Kondor v Španiji. Na vročem španskem nebu so ta letala dokazala svojo izjemno učiunkovitost. Vseeno so leta 1939 vsem letalom serije A namenili drugačno vlogo in jih prerazporedili v trenažne enote, polke strmoglavcev pa so opremili z zmogljivejšimi Ju 87B, prepoznavnimi po zaobljenih ščitnikih glavnih koles; glavna odlika novih štuk pa je bila skorajda podvojena moč novega motorja jumo 211A z 895 kW, ki je poganjal širokokraki propopeler s konstantno hitrostjo. Serijski Ju 87B-1 je poganjal motor enake moči, zaradi neposrednega vbrizgavanja goriva pa je bil praktično imun na zamrzovanje ter na zaustavitev motorja med hrbtnim letom ali med manevri z negativnimi obremenitvami. Štuka je lahko izvajala prav vse normalne akrobacije.

Naslednja velika pridobitev posodobljenega Ju 87 je bilo avtomatsko krmarjenje med strmoglavim letom: letalo se je izvleklo iz strmoglavega leta skladno z nastavitvijo kontaktnega višinomera. Pilot je imel pri strmoglavem letu 10 pravil, najprej je moral odpreti podkrilni zračni zavori, kar je avtomatično izzvalo strmoglavi let. Pilot je kot strmoglavljanja potem nastavljal ročno in ga preverjal na vizualnem horizontu z rdečimi črtami, narisanimi na pokrovu kabine. Potem je ročno nameril v cilj, kot pri lovcu, in si pri tem pomagal s krilci do prave smeri spuščanja bomb. Pogosto je bil ta kot strmoglavljenja kar 90 stopinj, letalo pa se je zravnalo v vodoravni položaj skorajda nad ciljem. Pilotom je bilo pravzaprav strmoglavo letenje nekako bolj "udobno", saj je bila štuka v takem letu dosti bolj varna. V normalnem letu je bilo to letalo precej bolj negibčno in ranljivo. Posebej je izstopal veliki pokrov kabine.

Ko se je prižgala signalna lučka kontaktnega višinomera, je pilot pritisnil na gumb na vrhu krmilne palice in prešel v strmoglavi let. Ko se je izvlekel, je obremenil letalo s 6 g, za vse skupaj pa je štuka potrebovala 450 m čistine. čŒe tega ni bilo, se je moral pilot izvleči na vso moč ob uporabi trimerjev višinskih krmil.

Običajni bojni tovor serije Ju 87B je bila bomba SC500, obešena pod trebuh letala. Pri odmetu je moral pilot letalo zagugati tako, da je šla bomba mimo propelerja. Hitrost letala je bila pri tem okoli 550 km/h. Pri tem so imele štuke običajno vključene sirene, pritrjene na nogah pristajalnih koles, po čemer so bila ta letala prav tako poznana kot po svojem ubojnem bombnem tovoru. Zaradi zavijanja teh siren in ubojnega učinka bomb, ki je sledil, so štuke sejale strah daleč naokoli. Na kratke razdalje je ta strmoglavec odvrgel po štiri 50-kilogramske bombe z nosilcev pod krili, poleg tega pa je pilot lahko uporabljal še dva mitraljeza MG 17 kalibra 7,92 mm, nameščena na zunanjem delu kril - za koleni. Operater na drugem sedežu pa je streljal z mitraljezom G 15 za obrambo z vrhnje in repne strani.

Proizvodnjo štuk so iz Dessaua preselili v Weser Flugzeugbau, velike krožne zgradbe na berlinskem letališču Tempelhof. Tempo proizvodnje je sredi leta 1939 dosegel kar 60 letal mesečno.

Trojka Ju 87B je tudi začela drugo svetovno vojno z vzletom iz Elbinga 1. septembra 1939 ob 4. uri 26 minut in ob 4.34 napada dostop do mostu na Vistuli, torej kakih 11 minut preden so nacisti uradno napovedali vojno Poljski. Zatem so Ju 87B-1 v napadih na Poljsko odigrali strahotno vlogo: napadali in uničevali so poljske površinske ladje, še bolj uničevalni pa so bili v napadih na poljske pehotne enote, ki so se upirale prodirajočim nemškim enotam, na železniški postaji Piotrkow pa so preprosto zbrisali poljsko pehotno divizijo.

Palubna verzija

Ob izboljšani izvedenki Ju 87B-2, katerih enosede izvedenke so lahko otovorili z bombo CS1000, so v Weserju izdelali tudi Ju 87C-0 z zložljivimi krili, zavorno kljuko in številnimi drugimi podrobnostmi, potrebnimi za delovanje s palube letalonosilke Graf Zeppelin, ki pa je nikdar niso dokončali. Naslednja izvedenka je bil Ju 87R s podaljšanim doletom, z dodatnimi gorivnimi rezervoarji v zunanjem delu kril in nosilci za podkrilne rezervoarje. V operativno rabo so prišli med napadom na Norveško - uporabili so jih za motenje radijskih sprejemnikov - in se dokazovali na Balkanu, v Grčiji in na območju Sredozemlja. Na enem od Ju 87R so preizkušali tudi prevažanje obesnika za tovor, pritrdili so ga na glavni podrtrupni nosilec. V njem naj bi prevažali rezervne dele ali pač drugačen tovor.

Ju 87B in njegove izvedenke so v prvih dveh letih vojne povzročale pravo opustošenje povsod po Evropi. Povračilni udarec so štuke doživele v tem času samo enkrat, kar 41 so jih sestrelili nad Anglijo v obdobju med 13. in 18. avgustom 1940. Štuke so zatem 19. avgusta "podpisale" vdajo in prenehale z napadi na angleške cilje. So pa ta letala dokazala, seveda ob nemški premoči v zraku, da bi prav lahko premagala vse angleške obalne radarje. Bili pa so to prav tisti radarji, ki so angleškim lovcem omogočali prestrezanje štuk. Štukina šibka točka je bila tako odkrita: v zraku so bile lahek plen lovcev in tako izredno ranljive. Ju 87 štuka je bil pač zasnovana za strmoglave napade ob krepki lovski zaščiti. V takih razmerah so štuke dokazovale takšno premoč, da so številni Britanci - med njimi pešaki, vojaški izvedenci, novinarji in politiki - povzdignili glas: "Kje so naši strmoglavci?" Dejansko je Velika Britanija imela strmoglavce, bila sta to Blacburnov skua in Hawkerjev henley, toda njuna vloga v vojni je bila nepomembna in strmoglavci so postali predmet uničujočih kritik.

Še celo potem, ko se je vojna prevesila, so Ju 87 označili z nečim zastarelim, pa vendar obdanim s fantastično učinkovitostjo. Vrhunec proizvodnje Ju 87 je bil v letih od 1941 do 1944, standardna izvedenka v tem obdobju pa je bil Ju 87D, zasnovan leta 1940, prvič v zraku v začetku leta 1941 in uporabljen na vzhodni in severni afriški fronti konec leta 1941. Poganjal ga je 1044-kilovatni motor jumo 211J-1 prek propelerja VS 11 z zelo širokimi lopaticami, kar mu je precej spremenilo letalne lastnosti. Nosil je namreč lahko precej večji bojni tovor, skupaj kar 1800 kg bomb, na glavno obesno točko - berglo pod trupom pa so lahko pripeli oklepnoprebojno bombo PC 1400 s 1400 kg, na krilna nosilca pa dve poltonski bombi SC500 ali pa široko paleto drugih orožij, med drugim tudi zabojnike s topovi ali mitraljezi, vse od dvojnih topov 20 mm ali šestcevnega mitraljeza M 81 kalibra 7,92 mm. Obrambno orožje v zadnjem delu kabine so zamenjali z dvojnim hitrostrelnim mitraljezom z nabojnikom s 75 naboji namesto s strelivom v shrambi. Prvotno obliko so aerodinamično nekoliko "zlikali" in s tem zmanjšali čelni upor, najopaznejša sta bila preoblikovana pokrov pilotske kabine ter okrov motorja, še bolj izrazito pa so aerodinamično preoblikovali tako imenovani gamaši pristajalnih koles; vse te obloge okoli koles glavnih nog podvozja pa so po letu 1942 zavrgli.

Najštevilčnejša je bila verzija Ju 87D-3 z nekoliko boljšo zaščito posadke in vitamin delov letala, kar je bil odsev vloge, ki so jo letalu namenili: naloge neposredne podpore kopenskim enotam (Sclacht-flugzeug). Po letu 1942 so štukam namenili številne vloge, uporabljali so jih za vleko jadralnih letal, kot letala za protipartizansko delovanje in kot letala za splošne namene z različnim tovorom. Torej daleč od prvotne vloge bombnika strmoglavca. Nekaj izvedenk Ju 87D-4 so opremili s torpedi, naslednja omembe vredna izvedenka pa je bil Ju 87D-5 s podaljšanimi konci kril kot protiutežmi zelo povečani masi izvedenk Ju 87D. Podnevi je za štuke postalo kar nevarno, zato so izdelali verzijo Ju 87D-7 z zelo močnim motorjem jumo 2IIP s prek krila podaljšanimi izpušnimi cevmi. Prav tako kot "dnevni" izvedenki Ju 87D-8, je imel tudi D-7 namesto krilnih topov 20 mm mitraljeze MG 151, zračne zavore pa so končno opustili. Ju 87D-8 je bil zadnja izvedenka v serijski proizvodnji, skupaj pa so do konca septembra 1944, ko je bila proizvodnja vseh drugih letal, razen lovskih, omejena, izdelali 5709 štuk.

Protioklepnik

Več naslednikov štuke je bilo uspešnih, vključno z Ju 87F in Ju 187, toda najuspešnejša je bila družina D. Najpomembnejša podvarianta je bila serija Ju 87G, vendar je postala operativna le inačica Ju 87G-1. Drugače je bila Ju 87G specializirana protioklepna inačica, na katero so pod krili tik za pristajalni kolesi pritrdili dva topa BK 3,7 (Flak 18). To je bilo mogočno orožje kalibra 37 mm, tehtalo je 363 kg, bolj znana pa je kopenska verzija tega protiletalskega orožja. S poskusi so zaceli že v letu 1942 na letalu Ju 87D-5 in prišli do dosti boljših rezultatov kot s podobnimi protioklepnimi letali, kot sta bili na primer Henschel Hs 129 ali Junkers Ju 88P. Oklepnoprebojna granata je pri izstopu iz cevi topa BK 3,7 dosegla hitrost nad 850 m/s. Najznamenitejši nemški pilot Ju 87G Hans-Ulrich Rudel je s štuko uničil nič manj kot 519 ruskih oklepnikov. To je bil tisti pilot, ki je zbral 2530 bojnih poletov in je vodil dnevne polete skupin s štukami tudi se potem, ko so v večini podobnih skupin ostarele in ranljive Ju 87 zamenjali sodobnejši in veliko gibčnejši Focke-Wulfi Fw 190.

Naslednja izvedenka iz serije Ju 87D je bil Ju 87H z dvojnimi komandami za šolanje. Vse do leta 1943 štuk z dvojnimi komandami ni bilo, potem pa so potrebe narekovale uvedbo trenažnega letala. Preživetje v tem letalu je po tem letu postalo umetnost, na vzhodni fronti so morali celo izkušeni in izurjeni piloti opraviti nekaj poletov z inštruktorjem J 87, preden so zasedli svoje mesto v zdesetkanih skupinah štuk in se podali v boje na prvo bojno črto. V šolske verzije H so predelovali večinoma inačice D, zato so morali odstraniti nekaj oborožitve in pa bočni izboklini v zadnji kabini, da je imel inštruktor z zadnjega sedeža boljši pregled.

Pesek in sneg
Vse verzije štuk so lahko opremili za tropsko letenje ali letenje v pesku in prahu. Na vzhodni fronti so po drugi strani štuke letele opremljene s sanicami za vzletanje in pristajanje na snežnih prostranstvih. Obstajalo je še nekaj eksperimentalnih variant, največkrat za preizkušanje orožij, namenjenih prihajajočim letalom. Eden najpresenetljivejših preizkusnih programov je bil Ju 87D-3 z aerodinamičnima kabinama na vrhu kril. Tako prirejene štuke naj bi bile namenjene infiltraciji agentov ali diverzantov za nasprotnikovo bojno črto. Poskuse so načrtovali v Raziskovalnem institutu grofa Zeppelina v Ruitu, po njih pa naj bi bila dva moža v takšnih kabinah obrnjena nazaj, med spuščanjem letala naj bi sprožili padalo, ki bi izvleklo kabini iz kril. Menda takšnega poskusa potem niso zabeležili, čeprav naj bi v teh kabinah prevažali potnike.

Ju 87 so množično uporabljali v letalstvih sil osi: v Italiji, Madžarski, Slovaški, Romuniji in Bolgariji. Ko so odkrili štuko z italijanskimi oznakami, je med Britanci vzniknilo napačno mnenje, da je bil tip letala izdelan v Italiji. Ob tem se je pojavilo in razširilo celo izmišljeno ime Breda 201 picchiatelli. Dejansko pa so od leta 1939 prav vse Ju 87 izdelali v obratih Weserja v isti zgradbi na Tempelhofu.

Tehnični podatki:
Junkers Ju 87G-1


Tip: protitankovsko letalo
Pogon: vrstni 12-valjni motor Junkl'ers jumo 211J-l s 1044 kW

Mere:
- razpetina kril	15,00 m
- dolžina	11,50 m
- višina	3,90 m
- površina kril	33,69 m2
Mase:
- prazen okoli	4400 kg
- največja vzletna	okoli 6600 kg
Zmogljivosti:
največja hitrost	okoli 314 km/h
potovalna hitrost	okoli 190 km/h
bojni radij	okoli 320 km

Vzpenjanje in največja višina nista znani, vendar izjemno slabi

Oborožitev: dva topa BK 3.7 in en fleksibilni mitraljez MG 81 in koristen bombni tovor, kadar niso obesili podkrilnega obesnika s topom


Nazaj