Enciklopedija

Bleriotov prelet morja med Francijo in Veliko Britanijo leta 1909 je pokazal in dokazal, da je letalstvo izšlo iz prvega dela razvoja, ko se je štelo za uspeh, če se je letalo vsaj malo dvignilo od tal, in vstopilo v zrelo obdobje, ko je lahko letelo v izbrani smeri in pristalo na prej določeni ciljni točki.

Bleriotov spektakularni dosežek je pospešil pionirska prizadevanja po vsem svetu in tudi Slovenci so se tisto leto vpisali v letalsko zgodovino: z začetkom brezmotornega (O. Kanet) in motornega letenja (E. Rusjan) ter s prvim specializiranim modelarjem (P. Podgornik). (skica spodaj desno: Penaudov gumenjak Planophore)

Ta se je ob rojstvu v Čepovanu (okoli leta 1885) imenoval Pavel Podgornik, pozneje se je v nemško govorečem okolju, v katerem je pretežno deloval, preimenoval v Paula Hermutha. Predstavljamo ga v tem sestavku.

Letalsko modelarstvo je bilo v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja le pomožna panoga, vključena v konstruiranje pravih letal in letenje z njimi. S takšnim so imeli ob koncu prvega desetletja 20. stoletja slovenski pionirji precej izkušenj, saj je Valentin Matija Živic preskušal svoje zamisli z modeli že v zadnjem desetletju 19. stoletja. Za takšne naprave še ni bilo posebne terminologije, zato jih je imenoval kar kalupi. Brata Rusjan sta leta 1900 naredila model, ki je menda letel tako dobro, da sta razmišljala o graditvi pravega letala. Franc Wels iz Maribora je za svojega delodajalca Iga Etricha razvil letalsko obliko iz jadrajočega rastlinskega semena

in je v nadaljnjem razvoju do pravega letala najprej izdelal model z razponom 3 m, nato 6 m, leta 1906 pa je z brezrepim letalom z razponom 9 m tudi sam drsno poletel (kot prvi na svetu s takšnim letalom – letečim krilom!). Tisto leto je izdeloval dobro leteče modele še ne dvajsetletni Stanko Bloudek, potem ko mu je po preučevanju ptičje anatomije na način, ki ga je uporabljal Leonardo da Vinci (seciranje), prišla v roke slika Wrightovega letala. Z letalniki, ki so bili bolj veliki modeli kot letala, je leta 1909 letal maturant Otmar Kanet.

Edini med naštetimi izdelovalci modelov je tedaj postal in ostal specializiran letalski modelar, ki mu je bila ta panoga osnovna dejavnost, Pavel Podgornik – Hermuth. V prvem desetletju 20. stoletja je na Dunaju študiral strojništvo. V tem okviru in zunaj njega je tudi konstruiral in izdeloval letalske modele. Leta 1908 je že zmagoval na modelarskih tekmovanjih na Dunaju. Leto pozneje je bil na teh prireditvah še uspešnejši, začel je izdajati modelarske priročnike, postal je tudi član uredniškega odbora slovite knjige Buch des Fluges, ki so jo pisali različni poznavalci, kot urednik pa jo je podpisal Herman Hoernes. Trije obsežni zvezki tega tedaj zelo aktualnega dela, še danes izjemno pomembnega za letalsko zgodovino, so izšli v letih 1911–12 na Dunaju, med sodelavci pa je v vseh treh zapisan tudi kandidat za inženirja Hermuth, ki je v drugem delu objavil samostojna sestavka o zgodovini letalstva in modelarstva ter o izdelavi letalskih modelov. Za ta prispevek povzemamo večino gradiva iz opisanega besedila ter bogatih risanih in fotografiranih ilustracij, ki ga spremljajo in dopolnjujejo.

Ni znano, ali je Podgorniku uspelo diplomirati. Vsekakor pa je v obdobju 1909–11 kot modelar sodeloval pri razvijanju slovitega Etrichovega letala Taube (Golob). Pri istem češko-nemškem tovarnarju je pred Podgornikom deloval Franc Wels (1903–09), za njim pa Stanko Bloudek (1911–13). Vsi trije slovenski letalski pionirji so bili odlični modelarji, najbolj dosledno se je s tem področjem ukvarjal Podgornik. V obdobju med obema svetovnima vojnama so nastala njegova številna publicistična dela v več priredbah z različno težavnostno stopnjo in naslovi (Bau der Flugzeugen, Der Junge Flugzeugbauer ipd.), ki so bogato slikovno opremljena izhajala v različnih avstrijskih in nemških mestih. Podobno je deloval na področju železniškega modelarstva (mali vlaki), vendar je osrednjo pozornost ves čas namenjal letalskim modelom. Nekatera Podgornikova publicistična dela so izšla še po drugi svetovni vojni, o njem pa ni več podatkov. Morda se bomo kdaj dokopali do njih, da bomo izpopolnili njegov življenjepis vse do smrti. Tako bi se še natančneje poučili o izkušnjah, ki jih je kot navdušenec za tehniko pridobival z modeli ter jih prenašal na vrstnike in mlajšo generacijo. Izvedeli bi tudi, kako je preživel – če je – nacistični režim in drugo svetovno vojno ter še kaj o vlogi letalstva v njej.

Podgornikova prispevka v Hoernesovi Knjigi o letalstvu sta izšla v drugem zvezku leta 1911, napisal pa ju je leto ali dve prej. Prvi prispevek je o zgodovini letalstva. Ta je bila v obdobju 1843–1907, ki ga opisuje Hermuth, močno povezana z zgodovino modelarstva, do leta 1892 (začetek Lilienthalovega letenja) pa je bila v največji meri v znamenju modelov, tako da sta se tedaj obe veji zgodovine neločljivo prepletali. Avtor je posegel v leto 1843, ko sta britanska letalska pionirja William Samuel Henson in John Stringfellow izdelovala vsak svoje in skupne motorne modele, ki so uporabljali za pogon parni stroj. Njuno skupno letalo je imelo nosilno površino 6 kvadratnih metrov in je tehtalo 72 kg. Gnala sta ga dvolistna vijaka, ki sta se vrtela v potisni funkciji. Težave so se pojavljale predvsem pri vzdolžni stabilnosti tega modela, ki zato ni mogel leteti bolje. Konstrukcije F. H. Wenhama so imele tudi 6 kril, nameščenih drugo nad drugo, en par pa je osciliral, pri čemer je zamah navzdol povzročil letalec z nogami, v zgornjo lego pa naj bi dvignile krilo vzmeti. Vendar ni bilo pričakovanega uspeha.

Prva stabilno leteča modela sta izdelala v Franciji Alphonse Penaud in v Avstriji Wilhelm Kress, trdi Podgornik. Penaudov gumenjak Planophore z dolžino trupa 50 cm in razponom kril 48 cm je bil napredno izdelan iz usločenih reber, tehtal je le 16 gr. Model je imel težišče na pravem mestu, zato je uspešno letel: v 13 sekundah je preletel 60 m. Penaud se je nameraval lotiti graditve pravega letala. Čeprav mu to ni uspelo, je s pravimi zastavitvami in ustreznimi rešitvami tehničnih problemov veliko pripomogel k napredku letalstva. Naslednje korake je prispeval Kress. Posnemalo ga je vse več modelarjev, ki so se bolj ali manj ustvarjalno zgledovali po njem. Njegov model je imel nastavljive krmilne površine in pristajalne sani. S temi je omogočil start in pristajanje večjih modelov s snega, pozneje tudi z vodne gladine. Višinsko krmilo je izdelal v obliki golobjega repa, kar sta pozneje prevzela Etrich in Wels. Francoz Tatin pa je leta 1879 načrtoval 1,75 kg težak model, ki je bil namenjen eksperimentiranju in po pridobljenih izkušnjah izdelavi pravega letala.

Profesor S. P. Langley je leta 1887 začel sistematično raziskovati elemente aerodinamičnega letenja. Modele je pritrdil na konec rotirajoče gredi in je med kroženjem modelov preskušal pogon z gumijasto pletenico, z motorji na stisnjeni zrak in končno s parnim strojem. Leta 1896, ko je umrl Lilienthal, je njegov 11 kg težki model Aerodrone 5 preletel 900 m, pri tem pa dosegel povprečno hitrost skoraj 10 m na sekundo. Še uspešnejše je bilo njegovo letalo št. 6, ki se je obdržalo v zraku 100 sekund in je preletelo 1600 m. Ti uspehi so že napovedovali, da letenje z napravami, težjimi od zraka, tako brezmotornimi kot motornimi, ni več daleč.

Poleg modelov letal, katerih konstrukcije (letalo brez motorja) so imenovali zmaji, je Podgornik obravnaval tudi mahokrilce. Omenil je, da ni moč zadovoljivo rešiti njihovega pogona, da pa se poskusi z njimi nadaljujejo tudi na prehodu v 20. stoletje. Vendar jih ni jemal preveč resno, saj je takšna letala označil kot »pravljične modele starega in srednjega veka «. Nekoliko z zadržkom je pisal tudi o helikopterjih. Vedel je, da je razmišljal o takšni napravi že Leonardo da Vinci, naštel je pretežno modelne poskuse, ki so jih naredili Ponton, Tatinov model zmaja iz leta 1879, tehtal je 1,75 kg. Penaud, Forlanini, Kastell, Launoy in Bienvenu, na koncu pa je omenil uspešen dvig helikopterja od tal, s katerim je uspel Cornu leta 1908. Pri teh napravah je problematična njihova stabilnost v zraku, je pripomnil Podgornik.

Zaradi nezaupanja do mahokrilcev in helikopterjev se je v poglavju o konstrukciji in izdelavi letalskih modelov omejil le na letala zmaje, ki bolj ali manj ohranjajo ptičjo obliko. Za preskušanje stabilnosti teh modelov v razgibanem ozračju je svetoval večje modele, z razpetino 2–5 m. Modeli morajo biti čim lažji, da bi leteli dlje. V mirnem ozračju se obnesejo tudi manjši z razpetino do pol metra. Za njihov pogon so primerni motorji iz gumijastih trakov, čeprav omogočajo le polete od 30 ali 40 m. Da bi bilo mogoče vgraditi močnejše motorje, je treba kršiti običajna razmerja in uporabljati daljše trupe. Pri tem je naletel na aerodinamične zakonitosti, ki pri sorazmernem spreminjanju velikosti letal niso linearne. Zapisal je tedaj malo poznano in upoštevano pravilo, da je pri spreminjanju velikosti treba upoštevati dejstvo, da narašča površina s kvadratom linearnih razsežnosti, teža modela pa s tretjo potenco. Tudi moč motorja narašča s tretjo potenco pravokotnega preseka gumijaste pletenice, hitrost modela pa s kvadratom.

Ko svetuje začetnikom, kako naj se lotijo izdelave modelov, jih pouči, da so ti, prav tako kot prava letala, iz nosilnih površin, horizontalnega in vertikalnega krmila, motorja in podvozja. Najbolj pa potrebujejo dober načrt v razmerju 1:1. Materiali v Podgornikovem času so bili les, žica, papir ali svila za prekritje in lepila. Za vgradnjo gumimotorja so bile najboljše cevi tonking. Vijake so najraje oblikovali iz lipovine. Od orodja je bil najpomembnejši dober nož.

Podgornik – Hermuth je svoja navodila za izdelavo modelov opremil s prikazom nekaterih uspešnih letal iz tistega obdobja. Pri letalu Antoinette, uspešnem enokrilcu konstruktorja Leona Levavasseurja, je opozoril na njegovo stabilnost v smeri leta, kar je pripisal predvsem V-profilu krila. Dvokrilno letalo Curtiss, ki ga je Podgornik označil kot eno od najboljših tedaj, je leta 1910 še v marsičem spominjalo na svojega velikega vzornika, Wrightovo letalo Golden Flyer, in njegove različice. Ob letalu Farman, ki se je tudi zgledovalo pri bratih Wright, pa je Podgornik poučeval svoje bralce, kako startati letalo z gumijastim motorjem iz rok. Zadnji model, predstavljen v obravnavanem prispevku Pavla Podgornika, je enokrilno letalo, ki ga je, zgledujoč se po majhnem francoskem enokrilnem letalu Demoiselle, skonstruiral nemški načrtovalec letal Hans Grade v letih 1907/08. Podgornik je vsa opisana letala opremil s fotografijami, vendar ne s slikami pravih letal, ampak modelov, ki jih je očitno sam izdelal in preskusil z letenjem.

Avtor: dr. Sandi Sitar, Revija Obramba