Enciklopedija

Pojem regionalnega letalskega prometa in tovrstnih letal je bil sicer znan, vendar ga s tem izrazom označujemo šele nekako od konca osemdesetih let dalje, ko je Bombardier z inicialkama označil svoje reakcijsko petdesetsedežno dvomotorno letalo za regionalni transport. Rojen je bil regional jet! Dotlej je nekako veljalo pravilo, da so za te razdalje in za toliko potnikov, nekako med 20 pa vse do 70, primernejši in cenejši turbovijačni (turbopropelerski) motorji. Predvsem zaradi svoje cenovne učinkovitosti.

Bombardier je postavil vse na glavo v tem segmentu letalstva, prevozniki so hočeš nočeš morali sprejeti dejstvo o reakcijski prihodnosti tudi v razredu regionalnih potniških letal. Potniki so pač tako želeli in se raje odločajo za tiha in hitra ter mirnejša reakcijska letala.

Prav tu smo lahko v osemdesetih letih spremljali hiter vzpon italijansko-francoskega proizvajalca dvomotornih turbopropelerskih letal ATR (Avions de Transport Regional), ki so bili takrat zakon in trend. Danes je ATR - o reaktivnem pogonu svojih letal so razmišljali vrsto let - eden od redkih letalski proizvajalec turbopropelerski potniških letal. Med ponudniki turbopropelerskih letal za regionalni transport ostajata na zahodu Bombardier z družino letal dash 8, ki so od leta 1996 znana kot serija Q (v seriji Q so letala Q100, Q200, Q300 in Q400) in omenjeni ATR (ATR-42 in ATR-72), pojavljata pa se še ruska proizvajalca Iljušin (Il-114) in Antonov (An-140).

Dejansko je ta del letalskega transporta v zadnjih letih tako rekoč »eksplodiral« in v tem segmentu število potnikov najbolj narašča, pojavljajo pa se novi in novi proizvajalci letal, ki so – praviloma – uspešni. Predvsem so ZDA in nato še Evropo prepredli regionalci, nekatere letalske družbe jih imajo v svojih jatah tudi nad 100.

Znotraj skupine letal za regionalni promet je nekaj razredov, najmanjšega pomenijo 30- do 50-sedežni – govorimo predvsem o reakcijskih regionalcih. Začel ga je Bombardier s svojim podjetjem Canadair (združuje med drugim tudi proizvajalca poslovnih letal Learjet, pa znamenita letalska proizvajalca Shorts in de Havilland, zelo znan pa je po motornih saneh in električnih lokomotivah in kompozicijah podzemnih železnic); predelali so poslovno letalo challenger v petdesetsedežno potniško letalce. Bombardierju je v tem - zelo uspešno - razredu sledil še brazilski Embraer s svojimi osnovnimi modeli.

Sledi razred 50- do 70-sedežnih letal, ki se vse bolj uveljavlja. Spet prednjači Bombardier s preprosto podaljšanim osnovnim 50-sedežnikom. Pridružil se mu je ponovno brazilski Embraer in zasnoval zelo konkurenčen, tako kakovostno kot cenovno, model ERJ-170 - ERJ-195.

V tem razredu se tudi največ snuje, svojega regionalca tako konstruirajo Rusi na čelu s Suhojem, svojega tudi Kitajci. Ob tem pa sta propadla dva evropska uveljavljena proizvajalca, ki sta nastopala v tem razredu: najprej že pred leti nizozemski Fokker (z modelom Fokker 70 in večjim 100), ki je prišel verjetno »prekmalu«, nato pa še nemški Dornier v navezi z ameriškim Fairchildom in družino modelov 328 in 528/-728/-928JET. Tehnološko sta bila oba proizvajalca na ravni, pokopali so ju predvsem visoki razvojni stroški ter splet okoliščin. Zdi pa se, da bi bilo tako za Ruse kot za Kitajce ceneje in primerneje zvabiti k sodelovanju družbo Dornier, kot pa se podajati v neznano.

V tem razredu je bil pred vrsto let dokaj uspešen britanski BAe z modelom BAe146, kasneje je proizvodnjo prevzela družba Avro z modeli RJX75, 85,100, ki pa so štirimotorni, zato dražji od konkurence in manj uspešni. čeprav je bil prav BAe146 nekako prvi v tem razredu že v začetku osemdesetih let, v konstruktorskih zamislih pa že desetletje pred tem.

Naslednji razred že predstavlja most k manjšim potniškim letalom, gre za 90- do 100-sedežnike, čeprav vam bodo prav pri Airbusu, ki ponuja stosedežni A319, in pri Boeingu, ki je ponujal najmanjši model B717 prav tako s 100 sedeži, zatrdili, da njihovi stosedežniki pač niso regionalci. Zagotovo pa s tema dvema stosedežnikoma segajo v segment regionalcev. V ta razred sodi tudi CRJ1000. Program so predstavili 19. februarja 2007.

Regionalni promet je v velikem razmahu in na trg prihajajo nova letala tudi iz Rusije in Ukrajine (Antonov An-148 in Suhoj SSJ-100). Suhoj SuperJet že leti v rednem prometu. Poleg omenjenih je luč sveta ugledalo tudi prvo japonsko regionalno letalo MRJ-70. Prihaja pa tudi kitajski regionalec ARJ21-900, ki je vzletel konec februarja 2009.

Kam bo šel trend med letali za regionalni promet? V bližnjem obdobju predvsem k tišjim in varčnejšim motorjem, kajti regionalci pristajajo tudi na manjših, tako imenovanih mestnih letališčih in ob večjih naseljih. Vprašanje pa je, če bosta razvoj in širitev regionalnega letalskega prometa še tako skokovita kot v minulem desetletju. Od tega bo najbolj odvisna tudi prihodnost tega segmenta potniških letal.