Enciklopedija

O poslovnem letalstvu govorimo po drugi svetovni vojni predvsem v povezavi z ZDA, kjer so potrebovali povezave s političnim in gospodarskimi središči na vzhodni obali.

Sledila ji je Evropa, kjer poslovneži že za premagovanje razdalje, kot je 500 km, takoj pomislijo na letalski prevoz.

Prva poslovna letala so bila propelerska, kmalu po razcvetu že tudi povsem namenska za to rabo in zatem še hitrejša, tišja in udobnejša: reakcijska.

Danes je med poslovnimi letali najbolj razširjen razred lahkih dvomotornih reaktivcev, v katerem sta tudi nam dobro znana Cessna citation in pa Bombardierjev learjet. V razredu težjih reaktivcev že nekaj časa prevladuje Gulfstreamov model IV, sledijo mu Dassaultova falcona 900 in 2000 ter Bombardierjev challenger. Bombardier v tem razredu ponuja torej challengerja, Dassault dva modela iz družine falconov – 900EX in 2000EX, prvi je trimotorni in drugi dvomotorec, ameriški Gulfstream pa nudi model IVSP, ki naj bi bil predhodnik večjega in zmogljivejšega modela V. Za vse omenjene je značilen dolet »v super srednjem dosegu«, čeprav to ni prvenstveni namen.

Še pred nekaj časa je veljalo, da čezoceanska poslovna letala ne bodo imela kupcev, vzrok temu naj bi bila predvsem visoka cena, tolikšna kot za manjše potniško letalo ali največje letalo za regionalni promet s skoraj 100 sedeži. Vendar pa je pred za letalstvo usodnim letom 2001 Gulfstream za svoje najsodobnejše letalo V (G 550) dobil nad 150 naročil ob ceni med 35 in 45 milijonov USD. Prav tako je že ob napovedi proizvodnje Bombardier za svojega global expressa (z doletom nad 9656 km in ceno 38 milijonov dolarjev) zbral nad 100 naročil.Še pred dobrim desetletjem je večina poslovnih reaktivcev dosegala hitrosti do okoli 800 km/h, njihov dolet pa je bil nekako med 2500 km in 5500 km.

Prvi pravi čezoceanski reaktivec je bil v začetku devetdesetih let Gulfstream IVSP z doletom 7250 km, kar je zadoščalo za neprekinjen let iz Londona do New Yorka in obratno, letel pa je s hitrostjo nekaj manj kot 900 km/h. V ta razred so kasneje posegli še Canadairjev challenger, pa Dassaultova 900EX in 2000EX. Kasneje, konec devetdesetih, sta prišla še predstavnika višjega čezcelinskega razreda z doletom 10.000 km in več, Gulfstream V in pa Bombardierjev global express.

Čisto svoj razred predstavljata Airbusov A319ACJ (corporate jetliner) in Boeingov BBJ (Boeing bussines jet). Izhajata iz potniških letal A319, Boeingov poslovnež pa iz modela 737-700.

Nekaj manjši poslovni letali, po podobnem principu, ponujata Bombardier in brazilski Embraer. Pri obeh proizvajalcih so bili mnenja, da bosta njihovi ponudbi vsaj konkurenčni prej omenjenima dvema, saj gre za manjši letali in s tem manjše stroške, obenem pa za podobne zmgoljivosti, le potnikov gre manj v letali. Bombardier tako trgu nudi predelanega dobro uveljavljenega regional jeta, Embraer pa konkurenčno letalo ERJ-145, v poslovni izvedbi imenovanega legacy.

Študije o nadzvočnih poslovnih letalih so znane že dobro desetletje, resneje so jih vzpodbudili v ruskem Suhoju še v stari državi (ZSSR) in se potem navezali na ameriškega Gulfstreama in kasneje Boeinga ter nazadnje (leta 2000) na Lockheed Martina. O takem hitrem poslovnem letalu naposled razmišljajo tudi pri francoskem Dassault Aviationu. Svoje letalo 7X so prestavili leta 2005 na letalskem salonu Le Bourget pri Parizu. Še vedno pa je prvi nadzvočni poslovnež slej ko prej v oblakih, največji težavi predstavljata predvsem velika poraba goriva in vzdrževalni stroški. Tako ostaja najhitrejše poslovno letalo Cessnin citation X, ki doseže hitrost Machovega števila 0,92.