Maja in junija je v Mednarodnem centru za usposabljanje helikopterskih posadk za podporo specialnim silam potekalo usposabljanje, ki je ključno za krepitev sposobnosti vojske ter njene pripravljenosti za opravljanje zahtevnih nalog v vseh pogojih, vključno z nočnimi operacijami in delovanjem na težko dostopnih območjih. V sredini junija smo obiskali naše pripadnike v Zadru.

Helikopterska enota za specialno delovanje (angl. Special Operation Air Task Unit – SOATU) predstavlja vzpostavitev ene izmed ključnih zmogljivosti Slovenske vojske, kar je eden pomembnejših ciljev 15. brigade vojaškega letalstva in zračne obrambe.

Maja se je v Mednarodni center za usposabljanje helikopterskih posadk za podporo specialnim silam v Zadru na usposabljanje odpravila že druga slovenska ekipa, čakalo pa jih je zahtevno usposabljanje, ki vključuje vse od tehničnega znanja do taktičnih veščin. Posadke morajo biti namreč sposobne delovati na različnih geografskih območjih in v različnih vremenskih razmerah, pri čemer uporabljajo sodobno opremo, kot so očala za nočno gledanje, hkrati pa morajo biti pripravljene tudi na hitre spremembe na terenu. Vzpostavitev zmogljivosti helikopterske enote za specialno delovanje omogoča boljšo pripravljenost na izredne razmere ter krepi sposobnost vojske za izvajanje specialnih operacij. Usposabljanje v Zadru je le del širšega programa, ki vključuje stalno izobraževanje in usposabljanje ter izpopolnitev znanja. »Nobena letalska enota ne stremi k temu, da doseže samo standard. Standard je minimum. Mi želimo nekaj več, saj to pomeni tudi več varnosti, zaupanja in izkušenj, kar nam olajša delo,« nam je v uvodu zaupal poveljnik helikopterske enote za specialno delovanje ter vodja vzpostavitve zmogljivosti podpolkovnik Igor Lanišnik. Ob tem je izpostavil pomembnost prepoznavanja šibkih točk, za kar si prizadeva tudi sam, saj pravi, da se je treba zavedati, da je veriga močna toliko kot njen najšibkejši člen. »Ravno te šibke točke mi prepoznamo in jih želimo odpraviti,« je še poudaril.

DOBRO DELO PREPOZNALI TUDI V VODSTVU CENTRA

Nad usposobljenostjo slovenskih letalskih posadk in specialnih sil je bil navdušen tudi direktor Mednarodnega centra za usposabljanje letalskih posadk za potrebe specialnih sil brigadir Dragan Andrijević. Povedal je, da je vloga programa pomoč pri načrtovanju misij in letenju ter priprava programov. Ob tem je poudaril prednosti njihove lokacije: »V Zadru imamo 70-letno tradicijo letenja in več kot 300 dni na leto, primernih za letenje. Imamo morje, gore, vojaške kopenske in morske poligone ter dobro infrastrukturo. Naš cilj je, da se pripadniki različnih držav urijo na enem mestu z enakimi postopki. Tako zmanjšujemo skupne stroške in dosegamo Natove standarde ter interoperabilnost. Posadke so aktivne deset do 12 ur na dan. Teren jim ni poznan, zato so priprave na naloge še toliko zahtevnejše. Fantje so od doma tudi po 15 tednov, zato je pomembno, da se dobro razumemo. Moram reči, da je morala na zelo visoki ravni.«

Vsi sogovorniki so izpostavili tudi pomembnost odmaknjenosti od matičnih enot, saj lahko tako ves čas namenijo samo usposabljanju. Nadporočnik Luka Turk je v Mednarodnem centru za usposabljanje letalskih posadk za potrebe specialnih sil častnik za standardizacijo in tam opravlja svoj prvi triletni mandat. Povedal je, da v centru delajo skoraj vsi vse. »Na eni strani sem vpet v delo gostiteljev, na drugi strani pa delujem kot vezni člen med slovensko ekipo na usposabljanju in mednarodnim centrom. Moje delo obsega pripravo dokumentacije, predstavitev, pripravo priročnikov in programov usposabljanj. To je manjši del mojih obveznosti, poleg tega sem tudi inštruktor in koordinator, izvajam pa tudi predpoletne priprave pilotov in vse, kar zadeva varnost letenja. V centru pišemo tudi poročila o tečajih in pripravljamo vse za tečajnike, ki prihajajo. Vsi piloti, ki pridejo na novo, gredo na seznanitveni let, da si z inštruktorjem ogledajo območje, nad katerim bodo leteli. Lete izvajamo tudi ponoči, saj je kompleksnost nalog, ki jih opravljajo posadke in specialne sile, res velika,« je še pojasnil nadporočnik Turk.

POKAZALI VISOKO RAVEN PRIPRAVLJENOSTI

Znanje pripadnikov Slovenske vojske je v enem letu več kot očitno napredovalo. »Lani smo bili ob prihodu usposobljeni le za prenos tovora in uporabo hidravličnega vitla podnevi,« je povedal Lanišnik in dodal, da je preskok v pridobljenem znanju ogromen, saj so pripadniki letos sposobni izvesti skoraj vse naloge, ki naj bi jih letalska specialna enota znala. »To so prenos zunanjega tovora, uporaba hidravličnega vitla ter spuščanje iz helikopterja po tanki in debeli vrvi. Zadnje lahko izvajajo z debelo vrvjo za hitro spuščanje (angl. Fast Rope Insertion/Extraction System – FRIES), vpeto v posebno konzolno inštalacijo, medtem ko se za hiter umik lastnih sil uporablja debela vrv, vpeta v tovorno kljuko helikopterja. Na njej je več sponk oziroma ušes, v katera se pripadniki vpnejo (angl. Special Patrol Insertion/Extraction System – SPIES). Te naloge izvajamo podnevi in ponoči,« je še pojasnil Lanišnik. Poudaril je, da so v dveh letih dosegli vse, kar se pri razvoju specialnih sil lahko doseže, predvsem zaradi pozitivnega duha v enoti in želje po razvoju enote. »Na usposabljanju smo se zelo povezali in se res dobro razumemo, kar se mi zdi zelo pomembno,« nam je zaupal tehnik letalec višji vodnik Tomi Mlakar iz 151. helikopterske eskadrilje, zadnji licencirani tehnik, ki je vstopil v enoto. Mlakar je bil na usposabljanju v Zadru že lani, kar mu je dalo odlično podlago, znanje pa je lahko letos še izpopolnil. Tehniki letalci so sicer zelo pomemben del ekipe tudi na tem usposabljanju.

Spusti po tanki vrvi iz helikopterja, ki smo jim bili priča, so del klasičnih postopkov specialnih sil. »Tanko in debelo vrv uporabljamo za infiltracijo ter umik na določeno točko. Tanko vrv za spuščanje iz helikopterja uporabljamo že od ustanovitve naše enote, debelo vrv pa smo uporabljali v sodelovanju s Specialno enoto policije in tujimi vojskami. Tako smo tudi pridobili certifikate za delo z debelo vrvjo. Vendar je teh nekaj spustov na leto premalo, da ti to pride v kri in strah ni več prisoten. Doseči želimo, da ne bomo razmišljali o spustu, temveč o nalogi, ki nas čaka. Zelo dobrodošlo je, da lahko na usposabljanju letalskih posadk v Mednarodnem centru za usposabljanje letalskih posadk za potrebe specialnih sil delamo s svojimi helikopterji Cougar,« je pojasnil pripadnik Enote za specialno delovanje in dodal, da se pripadniki enote iz helikopterja spustijo po vrvi z višine od pet do deset metrov. Vrv je lahko dolga 18 in 40 metrov, uporablja pa se samo za usposabljanje v domači bazi na Škrilju za spuščanje s stolpa. Pri spuščanju po tanki vrvi ni nobenega dodatnega varovanja, pripadniki so prepuščeni samo lastnemu znanju, usposobljenosti in zaupanju v posadko helikopterja. Te naloge tako niso primerne za vse pripadnike Slovenske vojske, temveč le za manjše skupine do 12 pripadnikov. Naš sogovornik je razložil, da posadka helikopterja enoto minuto pred priletom na točko spusta obvesti, da se pripravi, nato imajo 20 sekund, da se spustijo iz helikopterja, tehnik letalec pa takoj zatem debelo vrv potegne v helikopter. Posadka in enota pri tem komunicirata po radijski zvezi, komunikacija v ekipi specialcev pa med operacijo poteka na drugi frekvenci. Vsi postopki so natančno opisani in predvidevajo tudi komuniciranje ob odpovedi radijske zveze, ki v tem primeru poteka s kretnjami.

Za opazovalce je zagotovo najatraktivnejši del umik enote z debelo vrvjo. Debela vrv je pri tem vpeta v podvesno kljuko helikopterja, iz katerega jo vrže tehnik letalec. Na debelo vrv se lahko hkrati vpne do 12 pripadnikov, ki v paru (dvakrat po šest pripadnikov) visijo drug nad drugim. V našem primeru je na vrvi viselo pet pripadnikov Enote za specialno delovanje. Debelo vrv se sicer uporablja ob hitrem in nujnem umiku moštva s sovražnega območja, ko pristanek helikopterja ni mogoč. Pripadnik Enote za specialno delovanje je ob tem izpostavil še druge naloge, za katere se usposabljajo in katerih zahtevnost je različna. Najtežje je delo ponoči v visokogorju. Pripadniki se pred odletom vpnejo v ušesa debele vrvi in z raztegnjenimi rokami nakažejo, da so pripravljeni za dvig. Helikopter se, ko so vsi pravilno vpeti in imajo raztegnjene roke, počasi dvigne in odleti. Ponoči so vrvi in specialci markirani s kemičnimi lučkami, da se vidijo. Med umikom helikopter specialce odpelje na najbližjo varno točko, kar pomeni približno od pet do deset minut letenja. Helikopterske enote za specialno delovanje tako zaradi svoje sposobnosti, da hitro in učinkovito izvedejo kompleksne zračne operacije, ostajajo pomemben del sodobnih vojaških sil. Njihova prisotnost na bojišču povečuje možnosti uspeha in zmanjšuje tveganje za zemeljske enote, s svojim delovanjem pa ne le podpirajo neposredne vojaške cilje, temveč tudi prispevajo k širši varnosti ter stabilnosti v konfliktnih območjih.

Vzpostavitev helikopterske enote za specialno delovanje pomeni vrhunec sodobnega vojaškega letalstva in operacij, z združevanjem izjemno usposobljenega osebja, napredne tehnologije in natančnih taktik pa omogoča izvajanje najzahtevnejših vojaških operacij.

Vir: Revija SV

Besedilo: Petra Apšner in Borut Podgoršek