Že dve desetletji se v evropskih državah porajajo zamisli o vojaškem transportnem letalu. zamisel nekako sledi uspešnemu evropskemu projektu konzorcija za izdelavo potniških letal Airbus, morda pa malce tudi dejstvu, da so Američani na tem področju prevzeli popoln monopol. čŒe izvzamemo Rusijo, seveda. Leta 1996 je zato sedem držav podpisalo sporazum o skupnem evropskem vojaškem transportnem letalu in sledil je formalni seznam zahtev, ki naj bi izpolnjevala. Vendar je šlo tudi naprej še vedno vse po evropsko, pojavila se je cela vrsta pomislekov, povrhu vsega so bili pri trženju zelo agresivni in uspešni Američani s transporterjema C-130J in C-17.
Odločilni korak je bil nato storjen leta 1999, ko so znotraj evropskega štaba za ugotavljanje potreb ugotovili, da edinole predlagani A400M ustreza vsem (do takrat se je projekt imenoval FLA - future large aircraft) zahtevam. Nato so leta 2000 na letalskem salonu Farnborough International predstavniki sedmih držav napovedali podpis sporazuma za leto 2001, kar naj bi pomenilo dokončno odločitev, Morda je največja zavora v Nemčiji, ki nekako ni odobrila dovolj sredstev za razvoj in samo serijsko proizvodnjo ter naposled nakup kar 73 letal. Iz političnih razlogov se je pojavila vrsta vprašanj v zvezi z A400M še v Italiji.
In kaj so zahtevala vojna letalstva držav, ki so A400M naročile? Predvsem sprejemljivo ceno ob zadostnih zmogljivostih in nizkih stroških uporabe. Sledijo seveda še zahteve po zajetnem prostoru za prevoz zajetnejših tovorov, velik dolet in zadovoljivo potovalno hitrost, zatem kratkovzletne (STOL) lastnosti in samostojnost na tleh (natovarjanje in raztovarjanje).
A400M res ponuja dvakratni volumen tovorne kabine v primerjavi s C-130J, dvakrat večji tovor, ob tem pa, kar je najpomembnejše merilo, skorajda enake operativne stroške. V prvi vrsti naj bi v letalu izkoristili obilne Airbusove izkušnje iz proizvodnje potniških letal in v A400M tako vgradili praktične elemente, znane in uveljavljene v potniških airbusih.
V projektu sodeluje vrsta partnerjev, ki so si pri razvoju letala razdelili naloge:
- Airbus Francija (Aerospatiale Matra):
nosni del (skupaj z EADS Transport Aircraft), kokpit, sistem električnega krmarjenja (fly-by-wire), osrednji del kril, gondole motorjev
- Alenia:
zadnji del trupa (z Airbus Nemčija), sistem za natovarjanje
- Airbus Velika Britanija (Casa):
končno sestavljanje v Sevilli, višinski stabilizator (z OGMA in TAI)
- Airbus Nemčija (EADS):
odgovornost za celotni trup, razvoj in izdelava osrednjega dela trupa, smerni repni stabilizator, repni del trupa (z Alenio), krovne oplate kril (iz armiranih ogljikovih vlaken), krilca, spojlerji
- EADS Military Transport Aircraft:
gondole motorjev (skupaj z Airbus Francija)
- Flabel:
predkrilca na krilih, osrednji del trupa (z Airbus Nemčija)
- OGMA:
spoj krila s trupom
- TAI:
sprednji del trupa (z Airbus Nemčija), nakladalna ploščad in tovorna vrata.
Nasploh pričakujejo, da bodo uporabili veliko dosežkov s civilnih projektov, kar je vsaj nekoliko protislovno, kajti konzorcij Airbus doslej letal s takšnim pogonom še ni izdeloval.
In ko smo pri pogonu: A400M bo imel štiri turbopropelerske motorje TP400-D6, četudi so vsaj kot o alternativni možnosti razmišljali tudi o reakcijskih motorjih.
V zadnjih dneh februarja 2006 pa so Filtonu v Veliki Britaniji začeli izdelovati tudi rebra za krilo A400M. Krilo bo sestavljajo 48 aluminijastih reber, ki jih bodo v krilo sestavili v Filtonu. 28 od 48 reber izdelujejo v Mecachromu v Franciji. Večina krila bo sicer izdelana iz CFRP-ja. Prvo krilo naj bi v Sevillo, kjer bodo A400M sestavljali dobavili konec leta 2006. Konec leta 2006 pa so v Sevillo že pripeljali nosni del trupa letala in vertikalni del repa A400M. Konec leta 2007 so objavili do enoletno zamudo pri dobavi transporterja zaradi zamude pri izdelavi in testiranju motorjev. Prvega A400M naj bi po novem dobila Turčija spomladi 2010 in ne Francija. Francozi, naj bi tako dobili prvega v drugi polovici leta 2010. A400M bodo zamenjali C-160 transalle in C-130 herculese. Program so jeseni 2008 zakasnili še za eno leto. Dobava letal naj bi se tako začele šele leta 2012.Trenutno (december 2009) je naročenih 184 letal. Ob predstavitvi projekta so jih 180 naročile (Nemčija 60, Francija 50, Španija 27, Velika Britanija 25, Turčija 10, Belgija 7 in Luksemburg 1) nekatere Evropske države, ki aktivno sodelujejo pri projektu. Nadaljnjih 12 letal sta naročili
Po neskončno dolgem čakanju je JAR novembra 2009 odstopila od projekta A400M. Odpoved naročila osmih letal so opravičili z povečanimi stroški in neizpolnjevanjem dobavnih rokov s strani Airbus Military in EADS. Konec decembra 2011 se je peto testno letalo pridružilo 'testni floti'. Francoske letalske sile naj bi prvega grizlija dobile konec leta 2012 ali najkasneje spomladi 2013. Datum so prestavili na poletje in sicer na junij 2013. Francija bo tako svoje prvo letalo A400M dobila tri leta kasneja kakor je bilo načrtovano. Sprva ga bodo lahko uporabljali le za transport, kasneje tudi za druge vojaške potrebe. AM bo 18 mesecev tudi podpiral vzdrževanje grizlijev. Z uvedbo A400M v operativno uporabo pa se že pojavljajo ugibanja o dejanskih stroških vzdrževanja. Predvsem kar se tiče vzdrževanja turbopropelarskih motorjev TP400-
D6 se naročniki pritožujejo nad previsokimi cenami rezervnih delov in previsokimi stroški dela. Prav tako je zaradi večletne zakasnitve programa ta presegel načrtovani budžet. Program tako ne bo profatibilen pri 174 prodanih letalih ampak pri mnogo višji številki. AM zato želi del stroško za razvoj nadomestiti tudi z višjimi cenami rezervnih delov. V proizvodnji hali AM v Sevili trenutno sestavljajo ali testirajo pet letal A400M. MSN7, 8, 9, 10 in 11. MSN9 bo prvi A400M namenjen Turčiji, ostali so namenejni francoskim letalskim silam. Sestavne del za MSN12 priačkujejo v Sevilli v teh dneh (marec 2013). AM bo letos dobavil štiri letala A400M, leta 2014 pa deset. Veriga dobaviteljev pa je že začela izdelvati sestavne dela za letalo MSN29. Po Franciji in Turčiji bo prvo letalo septembra 2014 dobila Velika Britanija, novembra še Nemčija. Januarja 2015 Malezija, še leto kasneje pa Španija.Zadnji vzrok za zakasnitev programa so bili kovinski delci v sistemu za mazanje motorja TP400-D6. Testiranja so prekinili po 160 urah od 300 načrtovanih. Poškodbe so sepojavile tudi v reduktorju motorja. AM je zato posodobvil softvere, ki bolj natančno meri vibracije v motorju. Že izdelana letala bodo spremeb v tem sistemu deležna do konca leta 2015. Teste funkcionalnosti in zanesljivosti so izvedli tudi pri ekstremno nizkih temperaturah v Kanadi pri -32°C.
13. marca 2013 je EASA podelila Type certifikat za A400M, kar je nova prelomnica v razvoju tega transporterja. čŒe bo vse po načrtih bodo Francoske letalske sile prvega A400M dobile pred junijem 2013. AM pa je že začel z zahtevnejšimi testiranji za opravljanje drugih vojaških operacij, kot so prečrpavanje goriv v zraku, izmet tovora in padalcev. Po podatkih AM so s petimi testnimi letali do konca marca 2013 opravili 1600 letov in 4800 ur letenja.
Junij 2014
VB je zmanjšala naročilo iz 25 na 22, Nemčija iz 60 na 53, Španci pa razmišljajo o nakupu 14 namesto 27 letal. Francozi so A400M uporabili v operacijah v Maliju in Francoski Gvajani. Nemci bodo prvega A400M dobili novembra. Airbus bo leta 2015 dobavil 23 letal A400M, MSN22 bo prvo letalo, ki ga bo dobila Malezija.
čŒlanek o A400M, 6. marec 2009
Krstni let A400M, 27. december 2009
Tehnični podatki:
Tip: taktično transportno letalo
Pogon: štirje turbopropelerski motorji EuroProp International TP400-D6 z 11000 s po KM
| Mere: | |
| Krila | |
| - razpetina | 42,36 m |
| - površina | 21,5 m2 |
| Trup | |
| - dolžina | 42,2 m |
| - višina | 14,37 m |
| Tovorna kabina | |
| - dolžina | 17,71 m (23,11 m s ploščadjo) |
| - širina | 4,00 m |
| - višina | 3,85 m |
| - prostornina | 356 m3 |
| Mase: | |
| - operativna | 66.500 kg |
| - največja vzletna | 126.500-130.000 kg |
| - tovor: | skupaj do 37.000 kg |
| - 2 helikopterja tiger | |
| -1 helikopter cougar ali NH90 | |
| - 6 vozil landrover | |
| - 1 raketni sistem roland | |
| - 57 vojakov in 9 palet | |
| - 120 padalcev ali 66 nosil | |
| - gorivo: | 64.030 l |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | M = 0,72 |
| - potovalna hitrost | M = 0,68 |
| - največja višina | 9450 m |
| - vzletna steza | 1000-1500 m |
| - dolet (20 t tovora) | 6574 km |
| - dolet (40 t tovora) | 4540 km |
| - največji dolet | 9075 km |
Oborožitev: nima
Uporabnice: še ni v operativni uporabi
Naročniki: Francija, Španija, Velika Britanija, Turčija, Belgija, Italija, Nemčija, Južnoafriška Republika (8) - odpovedali novembra 2009, Malezija
Cena: 88 milijonov evrov
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com