Enciklopedija

V mnogih pogledih je Northropov F-5 med vsemi zahodnimi lovci še najbolj podoben ruskemu Migu-21. Majhen in preprost, vendar z veliko večjimi zmogljivostmi, kot bi presodili samo po njegovi velikosti, je F-5 prišel v oborožitev številnih vojnih letalstev držav po vsem svetu. Večina uporablja drugo generacijo tega lovca, F-5E/F, vendar pa je v operativni rabi ostalo tudi še nekaj lovcev prve generacije.

V začetku osemdesetih let, po dveh uspešnih generacijah lovcev F-5, ki jih je uporabljalo 32 držav, so bili v Northropu tako obremenjeni s to formulo uspeha, da so večino zasnov vgradili tudi v novega F-20 tigershark. Vendar pa je F-20 v natečaju, v katerem je bil njegov konkurent F-16, izgubil, Američani Northropu izvoza niso dovolili, javnosti pa so sporočili, da je zanj premalo zanimanja in zato projekt ukinjajo. Pa vendarle: zanimanje za tigersharka je nedvomno obstajalo, proizvajati pa ga niso pričeli iz dveh razlogov: prvi je bil pač v dejstvu, da so z ukinitvijo tega programa sprostili tržišče za F-16, ki je z velikoserijsko proizvodnjo (nad 4000!) postal cenen in relativno pristopen lovec; drugi razlog je bil v takrat najsodobnejši avioniki in kokpitu, te tehnologije pa Američani za majhen denar niso bili voljni prepustiti komurkoli. Pa še nekaj bi lahko prišteli k vsemu: F-5 tiger II je ostal dolga leta ceneno in zelo uporabno letalo in marsikatera država ni videla vzroka za zamenjavo s sodobnejšim modelom.

V zgodnjih petdesetih letih sta se začeli supersili opremljati z zapletenimi in dragimi lovci, Northropova menedžerska ekipa pa je razmišljala drugače in obiskala predvsem manjše države, članice zvez NATO in SEATO. Rezultat tega je bila študija, ki je dala Northropovim konstruktorjem nedvoumen odgovor: potreba po lahkem, cenenem in vsestransko uporabnem bojnem letalu je bila jasna. Lotili so se dela in nastal je projekt lahkega lovca z oznako N-156F. Ko je še ameriško ministrstvo za obrambo odobrilo projekt in dovolilo prodajo zaveznicam v okviru programa vojaške pomoči, so prototip N-156F razvili v proizvodno verzijo F-5 A.

Razvoj dvoseda z oznako N-156T so financirale ameriške letalske sile, saj so potrebovale dvosedo šolsko in trenažno reaktivno letalo za zamenjavo Lockheedovih T-33. V marcu 1961 je tako nastal T-38 talon. Talon je zaradi svojih sposobnosti postal pravzaprav pojem. To je bilo prvo nadzvočno letalo v ZDA, ki med preizkušanji ni imelo niti najmanjše nezgode, hkrati pa je to letalo z najmanj nezgodami nasploh med vsemi nadzvočnimi letali ameriških letalskih sil.

Northrop je pri snovanju F-5 natančno upošteval zahteve kupcev. Ti so pričakovali relativno poceni letalo s kar najmanj obsežno logistiko, ki bi lahko vzletalo tudi s kratkih, polpripravljenih stez. Pri gradnji so uporabili konvencionalne materiale in metode, upoštevali pa so tudi zahteve po preprostem vzdrževanju.

Namenili so ga predvsem za napade na kopenske cilje, zato so bile njegove zmogljivosti za zračni boj omejene. Kljub temu pa je bil, predvsem zaradi aerodinamičnih rešitev in zmogljivosti, boljši od takratnega neposrednega nasprotnika na drugi strani, ruskega Mig -19.

Tiger ima zelo prepoznavno aerodinamično obliko, zašiljen nos, v trup lepo vklopljeno pregledno kabino, podaljšana korena kril v trup in sploščen spodnji del trupa. Zaradi zmanjšanja čelnega upora pri okolizvočnih hitrostih so mu na koncih kril namestili gorivne rezervoarje ali pa na oba konca kril obesili raketi zrak - zrak sidewinder, kar preprečuje tresenje kril.

Za prestrezniške naloge so ga opremili z dvema vgrajenima topoma M39 kal. 20 mm in parom raket zrak - zrak AIM-9 sidewinder kot osnovnim orožjem. Topa so mu vgradili v zgornji sprednji del nosu, kar po izkušnjah pilotov ustvarja boljši občutek kot namestitev topa tik pred kabino.

Pet obesnih točk, ena na sredini pod trupom in po dve pod krili, omogoča namestitev široke palete orožij. Na podtrupni nosilec lahko obesijo za 907 kg tovora: bomb, obesnik s topom ali opremo za elektronske protiukrepe. Na podkrilne nosilce pa mu namestijo rakete zrak - zemlja bullpup, bombe, do 20 nevodljivih raket zrak - zemlja ali dodatne gorivne rezervoarje.

Za vso družino F-5 je značilno lahkotno upravljanje, letalo pravzaprav odpušča napake pilotov, ne da bi jih pri tem spravljalo v nevarnost. Praktično jih je nemogoče prevleci (privesti do izgube vzgona) ali privesti v zvrt. S konstrukcijo obeh izpušnih šob druge poleg druge so se izognili tudi učinku asimetričnega potiska motorjev.

Šolanje za boj
Tuje inštruktorje letenja in talnih posadk iz držav, ki so kupile F-5, so sprejeli na prešolanje v 4441. eskadriljo za šolanje bojnih posadk v bazi Williams v Arizoni. Šolanje se je začelo v septembra 1964, prvi slušatelji pa so prišli iz Irana, Južne Koreje in iz Svetovalne skupine za vojaško sodelovanje ZDA, sledili pa so jim piloti in tehnične posadke 425. taktične lovske trenažne eskadrilje USAF. Prve F-5 so dobile Imperialne iranske letalske sile, prvih 13 letal je dobilo operativni status v februarju 1965. Iran je postopoma dobil skupaj 104 F-5 A in 23 F-5B, kasneje pa so vsa ta letala premestili v Grčijo, Jordanijo in Vietnam. Med številnimi evropskimi državami, ki so uporabljale Northropove tigre, jih je prva dobila Grčija in 18 letal že v juniju 1966 razporedila 341. lovski eskadrilji v Nea Ankhialosu.

Oktobra 1965 so Američani poslali 12 lovcev F-5A v bazo Bien Hoa v Južnem Vietnamu, da bi ocenili zmožnosti teh letal v vojni v jugovzhodni Aziji. Dali so jim vzdevek "skoshi tiger", leteli pa so jih izključno prostovoljci iz 4503. taktične lovske eskadrilje. Pred uporabo v tem delu sveta so tigre opremili s cevjo za oskrbovanje z gorivom v zraku, jim oklepili kabine in pritrdili odvrgljive nosilce.

Uporabljali so jih za različne naloge, med drugim za neposredno podporo kopenskim enotam, za naloge patruljiranja v zraku in prežanje na severnovietnamske mige. V teh nalogah so F-5 preleteli 4000 bojnih ur v skupaj 3500 poletih, pri tem pa jim je vietnamska protiletalska obramba z ognjem s tal sestrelila le dve letali.

Operacija "skoshi tiger"je dokazala zanesljivost in preprostost vzdrževanja F-5A. Prav tako se je dokazalo kot najmanj ranljivo reakcijsko letalo v vojni in kot natančen bombnik. Pokazalo pa je še nekaj svojih negativnih plati: v prvi vrsti je bilo to razmerje med bojnim tovorom in doletom ter pomanjkljivosti pri vzletu s polnim bojnim tovorom. Največji tovor F-5A je bil 2812 kg, vendar so jih le v malo bojnih poletih obremenili več kot s 1361 kg. V tipičnih jurišnih akcijah je nosilo po dve 227-kilogramski večnamenski bombi in dva 340-kilogramska rezervoarja z napalmom.

Ob koncu vietnamske vojne so F-5 upravljali južnovietnamski piloti (VNAF) in tako je 522. eskadrilja Letalskih sil Južnega Vietnama postala prva enota z reaktivci tega letalstva, operativno pa je začela delovati v aprilu 1967. Tako se je F-5 dokazal tudi kot preprost za upravljanje v rokah dokaj neizkušenih pilotov, ki pa so v jurišnih napadih zelo natančno zadevali cilji.

Licenčna proizvodnja
Poleg držav, ki so tigre dobile v sklopu Programa vojaške pomoči, so lovce F-5 kupili še Norvežani, Kanadčani in Španska CASA sta jih proizvajali licenčno, verzijo NF-5 pa je dobila tudi Nizozemska. Prav tako je Kanada dobavila Venezueli 18 CF-5A in dva dvoseda CF-5B. Proizvodnjo tega modela so končali v juniju 1972, ko so izdelali skupaj 1199 letal, od tega 320 licenčno.

Licenčno izdelane CF-5A so v Kanadi izboljšali na osnovi ameriških izkušenj iz Vietnama. Vse kanadske F-5 so na primer opremili s cevjo za oskrbovanje z gorivom v zraku. Dolžino vzletne steze pri polni obremenjenosti letala so zmanjšali za četrtino, kar je omogočila konstrukcija nosne noge z izvlačenjem v dveh pozicijah. To je namreč letalu povečalo vpadni kot za 3 stopinje. Za izvidniške naloge so CF-5A lahko opremili z izvidniško opremo v nosu, v kateri so bile do tri 70-milimetrske kamere Vinten, pri tem pa je letalo proizvedlo do 87 odstotkov več električne energije za napajanje teh naprav. Dvosedo verzijo tigra so razvili, da bi s tem omogočili izboljšano trenažo pilotov, hkrati pa so to letalo, seveda z enim pilotom, ravno tako lahko uporabljali za bojne naloge. Dvosedom so vzeli le top 20 mm, ostale bojne zmogljivosti pa so dvosedi F-5B obdržali. Inštruktorjev, drugi, sedež so nekoliko dvignili nad prvega zaradi boljše preglednosti.

Novi tigri za stare
Ker je v operativni uporabi v vojnih letalstvih devetih držav, še vedno precej modelov F-5A/B, predstavlja to potencialno precejšnje tržišče za izboljšavo in posodobitev, kajti večji del letal bo še v uporabnem stanju vsaj nekaj let. Eno takih izboljšav predstavlja podaljšanje sprednjega roba v korenu krila skupaj z dodatkom manevrskih zakrilc, podobno kot pri NF-5, ki jih upravlja računalnik letala. To mu za 50 odstotkov povečuje momentalno kotno hitrost pri zavojih. Naslednja izboljšava sega na področje bolj izpopolnjene navigacijske opreme, ki omogoča letalu boljše zmogljivosti pri napadih na kopenske cilje.

Pri Northropu so pomanjkljivosti, opažene med bojnim preizkušanjem v okviru programa "skoshi tiger", učinkovito odpravili pri načrtovanju druge generacije F-5. Opremili so jih z zmogljivejšima turboreakcijskima motorjema J85-GE-21A in zato so dobili oznako F-5A-21A, kasneje pa so jih preoznačili v F-5E. S tem letalom so leta 1969 vstopili na mednarodni trg na katerem so takrat ponujali se lovce McDonnell Dauglas F-4E phantom, Vought F-8 crusader in modificirane Lockheedove F-104 starfighter.

V nasprotju z verzijo F-5A je bil F-5E optimiziran za zračnoobrambne naloge. To so mu omogočali za 22 odstotkov močnejsi motorji, kot jih so imeli predhodniki F-5A. So pa novi motorji zahtevali večji pretok zraka in s tem povečanje vstopišč zraka, temu je seveda sledilo povečanje trupa, v katerem sej je znašlo več prostora za gorivo, povečali pa so tudi razpetino kril. Prav tako so podaljšali trup, vse skupaj pa je pomenilo tudi povečan akcijski radij.

Izboljšana krmarljivost
Analize zračnih dvobojev v Južni Koreji in Vietnamu so pripeljale konstruktorje Northropa do sklepa, da je krmarljivost najpomembnejši parameter. Pri verziji F-5E so jo dosegli s povečanjem potiska motorjev in površino kril, morda pa so na to izboljšanje še najbolj vplivala manevrska zakrilca. Vgradili so jih že na nizozemske NF-5, vendar so jih se izboljšali in tako je postalo letalo se okretnejše.

Novemu namenu, zračnoobrambnim nalogam, so podredili tudi elektronsko opremo in tigra vgradili radar Emerson Electric za iskanje in sledenje ciljev v zraku. Izjema so bili F-5E brez radarske opreme. Zgodnejše verzije F-5E so opremljali z radarjem APQ-153 z dosegom 32 km, kasneje pa so jim vgrajevali zmogljivejše radarje APQ-159, ki so imeli podvojen doseg. Lahko pa so vgradili tudi General-Electricov pulzni dopplerski radar APG-67, kar je letalo omogočalo, poleg zračnoobrambnih, tudi izvajanje napadov na kopenske cilje.

Kljub omenjenim številnim izboljšavam pa je F-E ohranil kar tri četrtine skupnega z F-5A, kar je močno pocenilo vlaganja v razvoj in posodobitev.

Osnovno orožje sta predstavljala dva topa M39 kalibra 20 mm in skupaj do 3175 kg bojnega tovora na osrednjem podtrupnem in štirih podkrilnih nosilcih. Pestra izbira orožja je omogočala letalu opravljanje različnih nalog, vse od protiladijskih napadov do prestrezniških akcij v zraku.

Uspešnost letala potrjuje tudi proizvodnja nad 1000 F5-E in dvosedih F-5F, s katerimi je opremljeno kar 22 vojnih letalstev po svetu. Prvega F-5 nove generacije je v svojo sestavo spomladi 1973 dobila 425. taktična lovska trenažna eskadrilja. Konec istega leta so lovce začeli dobavljati tudi drugim državam, predvsem tistim iz jugovzhodnoazijske regije.

Tako kot predhodnik je tudi F-5E dosegel velik izvozni uspeh, poleg tega pa so ta letala licenčno proizvajali v Tajvanu, sestavljali pa v Švici in Južni Koreji. čŒe je bil F-5A veliko bolj namenjen revnejšim državam za izpolnitev želja in potreb po nadzvočnem letalu, pa je imel naslednik F-5E že lastnosti pravega prestreznika, dostojnega nasprotnika številnih tovrstnih letal njegove generacije.

Puščavski tigri
Lovci F-5E/F so prišli v oborožitev držav, kot so Saudska Arabija, Jordanija, Bahrein, Iran, Jemen in Sudan, ter tako postali številčno najpogostejše letalo na Bližnjem vzhodu. V Saudski Arabiji so F-5 uporabljali za najrazličnejše naloge, kot so prestrezanje, napadi na kopenske cilje, izvidniške naloge in za trenažo pilotov. Z njimi so zamenjali British Airspacove lightninge, namestili pa so jih v bazo Tabuk. Ob tem so nekaj F-5 opremili tudi za oborožitev z raketami zrak - zemlja \GM-65 maverick za podporo kopenskih sil in zavarovanje pomorskih linij. Lovce F-5E/F so uporabljali tudi za raznovrstno bojno trenažo pilotov, vleko tarč in za urjenje v streljanju.

Jordanija je opremila svoje F-5 z opremo za elektronske protiukrepe, saj je v tem videla ustrezen zaščitni ukrep pred premočnima izraelskim in sirskim letalstvom. Tako so jih opremili z obesniki ALQ-171, namestili pa so jih na osrednji podtrupni nosilec. Njihova prvotna naloga pa je bila zračna obramba in za te naloge so jih opremili z raketami zrak-zrak Matra R.550 magic.

Letalske sile ZDA in Letalstvo Vojne mornarice ZDA sta izbrali F-5E in F-5F za raznovrstno bojno trenažo pilotov, z njimi pa so v določenem času opremili celo pet eskadrilj. Uporabljali so jih za simuliranje letal držav Varšavskega sporazuma, delno lovcev Mig-21, obarvali pa so jih različne barvne maskirne sheme. Za te naloge so to letalo izbrali, ker je po velikosti in zmogljivostih podobno ruskim Mig-21. čŒe je bil F-5E v rokah spretnega pilota, se je z lahkoto spuščal v neposredne bližinske zračne dvoboje z nasprotniki.

Tigereye in tigershark
Ko se je pojavila zahteva po izvidniški verziji F-5E, je Northrop uvedel RF-5E tigereye (tigrovo oko). Prvič je izvidniški tigereye vzletel januarja 1979, uporabljali pa so ga v vojnih letalstvih Saudske Arabije, Malezije in Tajske. Izvidnika RF-5E so zasnovali tako, da je bilo moč kar najhitreje in najpreprosteje menjati različno izvidniško opremo za različne izvidniške naloge. RF-5E je obdržal nosilce osnovne verzije F-5E, nanje pa so lahko obesili tri zunanje gorivne rezervoarje za podaljšanje doleta. Z izjemo topa M39 kal. 20 mm pa je ta izvidnik lahko nosil tudi vse orožje, kakršnega so predvideli za F-5E.

Sredi sedemdesetih let so pri Northropu opravili kar precej konstrukcijskih aerodinamičnih popravkov in tigre opremili z močnejšimi motorji F404-GE-100 s potiskom po 8165 kg. Tako se je rodil F-20 tigershark (tigrasti morski pes).čŒeprav je obdržal kar nekaj elementov zasnove F-5, pa je bilo to domala povsem novo letalo in označili so ga z F-20 tigershark.

Izdelali so tri letala in z njimi leteli, začeli pa so graditi še četrtega, s katerim naj bi zamenjali eno v nesreči izgubljeno prototipno letalo. Prvo prototipno letalo je vzletelo avgusta 1982, ponujali pa so ga, tako kot F-5E, kot poceni, vendar zmogljivo lovsko letalo. Vsa izboljšanja v primerjavi s predhodnikom so šla predvsem na račun veliko zmogljivejših motorjev in popravljenega razmerja potisk/masa, izboljšane aerodinamike, zmogljivejšega radarja in preglednejšega kokpita. Tigershark je bil izreden v vzpenjanju in čas reakcije ob alarmu se je močno skrajšal v primerjavi s predhodnikom. Veliko novega je bilo tudi v elektronski opremi in kokpitu, vendar pa zaradi že opisanih okoliščin nikoli ni prišel v redno proizvodnjo

Tehnični podatki:
Northrop F-5E tiger II
ZDA

Posadka: pilot na katapultnem sedežu
Pogon: - dva General Electricova turboreakcijska motorja J85-GE-21 z dodatnim zgorevanjem s potiskom po 2268 kg

Mere:
Krila
- razpetina	8,13 m
- površina	17,28 m2
Trupni in repni del
- dolžina	14,45 m
- višina	4,06 m
- razpetina repa	4,31 m
Mase:
- prazno	4410 kg
- največja vzletna	11.214 kg
- največji zunanji tovor	3175 kg
- notranje gorivo	2073 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost na 11.000 m	1743 km/h (Machovo število 1,64)
- na gladini morja	1139 km/h (Machovo število 0,93)
- največja višina	15970 m
- bojni radij z 2358 kg orožja in dvema  raketama sidewinder v režimu leta nizko-nizko	222 km
- začetno vzpenjanje	10.515 m/min
- omejitev g	+7,33/-3,5
- vzletna steza pri 15 m	oviri 884 m

Pristajalno podvozje:
- uvlačljivo tricikelsko s po enim kolesom na nosni in glavnih nogah
- razdalja med glavnima kolesoma 5,17m
- razdalja med glavnima in nosnim kolesom 3,80 m

Uporabniki: Baherein, Brazilija, čŒile, Filipini, Grčija, Honduras, Indonezija, Iran, Jemen, Jordanija, Južna Koreja, Kanada, Kenija, Malezija, Mehika, Maroko, Norveška, Saudska Arabija, Singapur, Sudan, Španija, Švica, Tajska, Tajvan, Tunizija, Turčija, Venezuela, Vietnam, ZDA

čŒeprav so Letalske site ZDA prve dobile posodobljene lovce druge generacije F-5E, jih niso imeli veliko. Prvi so prišli v 425. taktično lovsko trenažno eskadriljo 58. taktično trenažnega polka v bazi Luke v Arizoni, kjer so urili tudi tuje pilote. Letalo je podobne velikosti in podobnih zmogljivosti kot Mig-21, zato so jih za ponazarjanje tega ruskega lovca vključili v program raznovrstne letalske trenaže v takrat ustanovljene agresorske eskadrilje. Večina ameriških F-5 je bila obarvana v ruske maskirne barvne vzorce in označena z veliko dvoštevilčno barvno kodo na nosu. Levji delež t.i. agresorskih sil je sestavljalo 64. in 65. agresorsko eskadriljo 57. lovskega orožnega polka v bazi Nellis v Nevadi. V Angliji so za tovrstno trenažo ustanovili 527. agresorsko eskadriljo v Alconburyju, na pacifiškem območju pa 26. agresorsko eskadriljo v bazi Clark na Filipinih. V teh nalogah so potem F-5 postopoma nadomeščali z F-16, čeprav so tudi t.i. agresorske eskadrilje skrčili po zmanjšanju vojaškega proračuna ZDA v začetku devetdesetih let. Za takšne naloge pa Northropove lovce še vedno uporabljata Letalstvo Vojne mornarice in Korpusa marincev.


Nazaj