Enciklopedija

 

Mladostna leta je preživljal v Ljubljani
Ivan Janez Smolčnik se je rodil v Slovenj Gradcu 12.1.1932 in je že kot otrok, pred drugo svetovno vojno, rad poslušal pripovedi starega očeta, ki je imel krojaško delavnico na Trgu Svobode, v mestu Slovenj Gradec, kjer je Ivan preživel večino svojega življenja. »On, njegova palica in jaz«, je zapisal Ivan »njega moja radovednost ni motila, temveč še bolj spodbujala«, pravi in da se je že kot mlad fantič naučil opazovati naravo, naravne pojave in vse, kar mu je prišlo prav za letenje v kasnejših časih. Glavni trg, Stari trg so bile točke, kjer so se v večini med in po vojni zbirali ljudje in kjer so se odvijali dogodki, ki jih je Ivan kot aktivni član literarnega društva upokojencev Slovenj Gradec objavljal v njihovem zborniku »Naša beseda«.

S kovinarsko stroko se je srečeval v 50 letih prejšnjega stoletja in ko je po naključju pri opravljanju svoje službe v Ljubljani prvič srečal takratnega direktorja ključavničarske delavnice, kasneje Gorenja Ivana Atelška, je o njemu zapisal »Še danes mi je v veliko čast, ko se spomnim srečanja s tako skromnim gospodom, čigar ime je kmalu postalo zelo poznano doma in v tujini« in opisal njegov nakup hidravlične stiskalnice in njegove besede: »Hidravlično stiskalnico smo zmontirali v petek do zadnje faze za preizkus. Malo pred štirinajsto uro smo se vsi zbrali in meni je bila dodeljena čast, da sem pritisnil na gumb za zagon stroja. Navdušeno so zaploskali, medtem pa je pritisk v hidravličnem sistemu narastel in tesnilo na glavnem cilindru je popustilo. Namesto šampanjca nas je dobro poškropilo hidravlično olje in mislite si lahko, kakšni smo bili, pa vendar smo bili zadovoljni, saj je bila hidravlična stiskalnica nova pridobitev v našem podjetju.« tako kot je bila za Ivana Atelška v sedemdesetih letih nova poslovna letalska flota v Gorenju.

 

Ko je Ivan služboval v Metalki Ljubljana, se mu je kot ustanovnemu članu Aerokluba Ljubljana, na predlog prijatelja in učitelja motornega letenja ing. Ivana Kralja, ponudila prilika, da se je pričel v začetku petdesetih šolati na nizkokrilnem dvosedem motornem letalu lesene konstrukcije Trojka, ki ga je skonstruiral Mariborčan ing. Boris Cijan, ki je živel v Zemunu. Da je užival pri letenju je videti iz njegovega opisa leta po maršruti konca leta 1951, ko je napisal: »Letalo Trojka je bilo usposobljeno za osnovno pilotažo in osnovne akrobacije s pozitivno obremenitvijo, za kar je pri letenju vsak pilot uporabljal sedežno padalo… letel sem proti Dolenjski in ob ugodnem vremenu so se pojavili prekrasni kopasti oblaki – kumulusi, kar sem kot jadralni pilot izkoristil ter se povzpel do baze oblakov in s tem prihranil na gorivu in času porabljenem za prelet…«

Šolanje in prigode v Vršcu
Pilot Ivan je leta 1956 v Vršcu obiskoval prvo civilno šolo učiteljev letenja. Letalsko akademijo v Vršcu je doživljal z vrstniki, kot pokušino vina in jo opisal: »… po obilni zakuski pri gostitelju v samostanu vina nismo več pokušali, temveč smo si z njim gasili žejo. V naši skupini smo prevladovali Slovenci in vsi smo se naenkrat veselo zavrteli, kot se vrtijo vinske mušice med snopi žarometov«.

V svoji zgodbi Ciganska ljubezen je opisoval »V Vršcu v Banatu je zelo znan veter košava, ki zna biti pozimi zelo zoprna. Tudi v usnjeni obleki te prepiha do kosti. V poletnih mesecih zna pihati tri, sedem ali enaindvajset dni, piha iz Romunije preko Transilvanskih gora in pada niz Vršačkih hribov ter se segreje tudi do 40 in več stopinj… Letalski center se je nahajal par kilometrov od mesta pod Vršačkim hribom in za obisk mesta je bilo potrebno mimo ciganskega tabora«, kjer je bil Ivan priča nerazumni ljubezni mlade kavarniške pevke, ki je služila denar za nakup konja svojemu fantu.

 

Vrnitev v Slovenj Gradec
Ivan Smolčnik je bil skromen, rad je delal in ustvarjal, tako je kasneje uspešno peljal po lastni poti skupaj z ženo Jerico obrt, najprej steklarstvo, kasneje izdelavo prevoznih odrov. Zasteklitev slovenjgraške športne hale, ki je bila prva takšna pridobitev v tistem času,  so bile delo Ivanovih rok. Njegovi prevozni odri, čez 100, so bili izvoženi v Rusijo in vsa leta je svoje  izdelke predstavljal na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju. V mestu pod Kopami in Uršljo Goro, kjer jadrajo na padani – vzgorniku ptice in kjer je dolga leta jadral sam ali s svojimi učenci tudi Ivan, sta se mu rodila otroka dvojčka sin Matjaž in hči Alenka.

Z ženo Jerico, znano po njenih pesniških zbirkah, sta ob večerih na papir zapisovala spomine in čutenja do vsega lepega. Jerica mu je v eni izmed zadnjih čestitk za rojstni dan zapisala:
Jutra naj ti zlato zarjo podarijo,
A dnevi se v soncu naj zlatijo,
Naj te življenje razvaja
Eno samo srečo deli
Zdravja skozi vse dni
Upanje, ljubezen in vera naj ti dajo moči…

Pilot med piloti
Ivan Smolčnik je eden izmed soustanoviteljev Koroškega aerokluba, katerega zaslužni član je ostal vse do konca svojega življenja. V eni izmed zgodb iz letalstva, je pisal o Ivanu Mihevu, pilotu in domačinu iz Turiške vasi, pobudniku ustanovitve letališča, ki je postalo 1937 podružnica Aerokluba Maribor. Njegov prvi pristanek jadralnega letala Salamandra na Štibuhu pri Slovenj Gradcu, kjer danes stoji Tretja osnovna šola, popoldan 7. septembra 1938, je opisal tako »… vreme je bilo lepo, vzgonski tokovi ugodni, tako ni izgubljal dosti višine. Nakar se je usmeril proti Slovenj Gradcu. Z višine par sto metrov je preletel na novo zgrajeni bazen mestnega kopališča in navdušeni obiskovalci so mu mahali v pozdrav. Zaokrožil je na varni višini še preko mesta okoli cerkve sv. Elizabete proti Staremu trgu… napravil zavoj in ko je izgubljal višino, se je spustil na travnik pri Štibuhu. To je bil prvi uspešni pristanek letala v Mislinjski dolini«.

 

Leta 1953, ko se je ustanovil Koroški aeroklub, so takoj pričeli z gradnjo steze in hangarja je zapisal Ivan v članku »Pristanki letal v Mislinjski dolini po prvi svetovni vojni« objavljenem v Viharniku leta 2004. Leta 1957 pa je poleg usposobljenosti letališča s hangarjem bila ustanovljena tudi letalska šola. Prvi predsednik Koroškega aerokluba je bil Ivo Skarlovnik, Ivan Smolčnik pa je bil prvi upravnik letalske šole, je povedal ob srečanju z njim leta 2006. Povedal je še, da so imeli takrat dve vitli za vleko letal. Za povratno vitlo pa so imeli odsluženega Citroena 190. Poudaril je, da je bila steza peščena in da se je žica za vleko letal vsled tega hitro obrabila in poškodovala, vendar so se šolanja mladih pilotov uspešno končala, saj so imeli leta 1960 že 15 aktivnih pilotov, kar je bilo takrat največ v Sloveniji.

 

Na letališču Koroškega aerokluba je bilo vedno živahno, posebno med prvomajskimi prazniki , ko so se pričeli tečaji za začetnike jadralnih pilotov, trenažna letenja, kot je opisal leto 1985, ko je bil določen za vleko jadralnih letal z motornim letalom Super Cup: »…vremenska situacija v Sloveniji, posebno na našem letališču je ugodna, serija hladnih front je že prinesla v naše kraje obilo svežega labilnega in hitro prodirajočega zraka, kar je ugodno za jadranje in dosego daljših preletov. Po deseti uri se pojavijo prvi kopasti oblaki na Fričevem vrhu in Uršlji gori ter kmalu zatem na Pohorju. Vstopim v letalo, vklopim magnete, dam kontakt in motor zabrni. Dodam plin in odrulam na stezo, nakar mi pripnejo vlečno vrv, dodam plin in zategnem vlečno vrv, z dvigom rok je vse nared. Preko radijske zveze še prekontroliram pripravljenost pilota v jadralnem letalu, dobim potrditev štarterja in poletim po asfaltni stezi v smeri proti Slovenj Gradcu.« In tako je Ivan z vsem srcem, kot se vidi iz njegovega opisovanja, prihajal na letališče,  spremljal razvoj letališča, uspehe pilotov in do zadnjega dne življenja ostal v stiku z ljudmi in pokrajino, kjer je mnogokrat pri Fričevem vrhu na višini 450 m odpel vlečno vrv in po par zavojih v solidnem termičnem stolpu zajadral proti Partizanskemu domu, kjer je vsako leto zanj cvetela smreka, katere cvetni prah se je pomešal v termični stolp in ga popeljal visoko, še više …

Pripravila v spomin na Ivana Janeza Smolčnika nekdanja jadralka Koroškega aerokluba Majda Meško v sodelovanju z Jerico Smolčnik in uporabo arhiva družine Smolčnik.