Enciklopedija

Potem ko je Fw 190 septembra 1941 vzniknil na francoskem nebu, obveščevalna služba RAF - Kraljevskih letalskih sil preprosto ni dojela, da ta čokati in oglati lovec jemlje mero vitkemu in zglajenemu spitfireju mk V. Toda "krvoločni ptič" Kurta Tanka ni prevladoval na nebu samo osem mesecev, ostal je eden najboljših lovcev na evropskem vojskovališču vse do konca Hitlerjeve vojne.

Zasnovali so ga v letu 1937, podobno kot Hawkerjevega typhoona -kot zamenjavo za lovce prve generacije enokrilcev Hawker hurricane na eni in Messerschmitt Bf 109 na drugi strani). V začetku so Focke-Wulfa Fw 190 ponujali z dvema motorjema, vrstnim Daimler-Benzovim DB601 in zvezdastim BMW 139, za pogon prototipa pa so izbrali slednjega, saj je potencialno ponujal večjo moč. Lovca so začeli snovati v podrobnostih pod vodstvom nadinženirja Blaserja, s prvim prototipnim letalom pa je vzletel poskusni pilot Hans Sander 1. junija 1939 v Bremnu.

Prva dva prototipa sta bila opremljena z dolgima pokrovoma glave propelerja s sicer majhnim uporom, ki pa naj bi po drugi strani povzročal pregrevanje motorja. Ko so uvedli Focke-Wulfa Fw 190A v serijsko proizvodnjo, so ga opremili z zvezdastim motorjem BMW 801 s 14 valji, dodali pa so ventilator za hlajenje. Prvih devet Fw 190A ničelne serije je imelo krila majhne površine s po le 15,00 m², končna proizvodna verzija pa je dobila precej večja krila z 18,30 m² površine.

Preizkušanja so opravljali v letu 1940 v Rechlinu brez pretiranih problemov, čeprav so Luftwaffmi piloti opozorili na nekatere slabosti načrtovanega orožja v letalu (štirje sinhronizirani mitraljezi MG 17 kal. 7,92 mm). Proizvodnja prvih stotih Fw 190 v Hamburgu in Bremnu je bila sklenjena konec maja 1941, vse pa so poganjali motorji BMW 801C s 1194 kW (1600 KM) do največje hitrosti 624 km/h. Letala so leteli v Erprobungstelle Rechlin in 26. lovski eskadrilji 6. polka, ki se je avgusta 1941 prebazirala na letališče Le Bourget pri Parizu. Že naslednji mesec so poročali o prvih bojih s Supermarinovimi spitfireji V Kraljevskih letalskih sil. Ti boji so pokazali na izrazito premoč "krvoločnih ptičev", čeprav naj ne bi imeli dovolj oborožitve.

Nova oborožitev
Prve kritike na račun oborožitve so vodile konstruktorje, da so verzijo 190A-2 opremili z dvema sinhroniziranima topoma MG FF 20 mm v korenih kril in dvema topoma MG 17. S takšno oborožitvijo je hitrost Focke-Wulfa Fw 190 padla na 614 km/h, kar je bilo se vedno dovolj, da je obdržal premoč nad spitfirejem V. Konec marca 1942 je bila 26. lovska skupina, poveljeval ji je Adolf Galland, popolnoma opremljena s Fw 190-A2. Nič manj kot 30 Fw 190 je spremljalo spremljevalne sile pri slovitem preboju Rokavskega preliva z bojnima križarkama Scharnhorst in Gneisenau. V enostranski boj proti torpedniku Eugena Esmonda pa se je zapletla le skupinica Fw 190.

Pri RAF so dojeli, da potrebujejo nasprotnika Fw 190, Nemci pa so stopnjevali proizvodnjo uspešnega lovca v tovarnah v Cottbusu, Marienburgu, Neubarndenburgu, Schwerinu, Sorau in Tutowu, pa tudi v Agu in Fielselerju. Novi Fw 190A-3 je dobil motor BMW 801DG s kar 100 konji več (1700 KM), štiri tope 20-mm in dva mitraljeza 7,92 mm, takšni lovci pa so se pridružili 26. lovski skupini, nedolgo zatem pa še preostali enoti Luftwaffe na zahodu, 2. lovski skupini. RAF je seveda odgovoril z novimi spitfireji IX in typhooni s katerimi se je 200 focke-wulfov spopadlo avgusta 1942 pri Dieppu. Sestreljenih je bilo skupaj 106 spitfirejev in typhoonov, na drugi strani pa 97 Fw 190. Luftwaffe se je britanskim lovskim pilotom zoperstavila z izboljšano verzijo letala - A-4 z motorjem s kar 2100 konji in hitrostjo 670 km/h. Nemci pa so imeli še eno verzijo, bombniškega Fw 190A-3/U1 (U pomeni UnrustBausatz - tovarniška predelava). Tudi ta dejstva so prispevala k za Britance neugodnemu izidu v zračnih bojih.

Focke-wulfov vse do leta 1942 niso uporabljali na vzhodni fronti, ko so tudi v 51. skupini dobili Fw 190A-4. Na ruski fronti so od marca 1942 leteli tudi izvidniški Fw 190A-3. Izvidniške verzije Fw 190A-4/U-4 so se pridružile enotam v Franciji, bombniške verzije Fw 190A-4/trop pa so se v letu 1942 pojavile v Afriki. Konec istega leta so bili Fw 190A-4/U in A-4/U8 že oboroženi s 500-kilogramskimi bombami in z njimi napadali mesta in pristanišča v južni Angliji. To je zahtevalo od Angležev izredno okrepljeno protilovsko zaščito. Nemci so dobili v vojnem letu 1942 skupaj kar 1900 Fw 190A-3 in A-4, Angleži pa skupaj vsega 500 spitfirejev IX in typhoonov.

Lanserji raket
V začetku leta 1943 so prišli Fw 190A-5 z rahlo podaljšanimi okrovi motorjev, potem pa verzije Fw 190A-5/R, opremljene s podkrilnimi lanserji za rakete WG21, ki so jih uporabljali proti vse številčnejšim flotam bombnikov Boeing B-17 in Consolidated B-24 Letalskih sil ZDA. Nočna bombniška verzija Fw 190A-5/U2 je že lahko nosila 500 kg bomb in dva dodatna rezervoarja s po 300 litri goriva; Fw 190A-5/U3 je ponesel do 1000 kg bomb; Fw 190A-5/U-12 je bil najbolj oborožen lovec s šestimi topi MG 151/20 in dvema mitraljezoma MG 17. Novembra 1943 so že izdelali tri primerke Fw 190A-5/U15, ki so nosili 950-kilogramski torpedo LT950. Nekaj lažji torpedo so nosili Fw 190A-5/U14, s kakršnim je letel v akcije stotnik Helmut Viedebannt iz SKG 10.

Standardna oborožitev verzije Fw 190A-6 z nekoliko lažjo zgradbo kril so bili štirje hitrostrelni topovi kalibra 20 mm v krilih (ob dveh mitraljezih MG 17 v nosu).; Fw 190A-6/R1 je nosil šest topov kal. 20 mm v podkrilnih obesnikih, verziji Fw 190A-6/R6 pa so obesili štiri topove M 108 kal. 30 mm v enake podkrilne obesnike, to pa je bil tudi najtežje oboroženi enosed druge svetovne vojne. Fw 190A-6/R4 z motorjem s turbopolnilnikom BMW801TS je na 10.500 m dosegel hitrost 683 km/h. V lovskobombniški izvedbi so Fw 190A-6 oborožili s tisočkilogramsko bombo pod trupom.

Največja posamična zmaga s Fw 190A-6 iz 1., 5., 26., 51. in 54. lovske skupine je bila dosežena 14. oktobra 1943, ko so "krvoločni ptici" zdesetkali 8. letalsko armado ZDA in uničili 79 ter poškodovali 121, iz boja pa izločili skupaj 228 bombnikov med dnevnim napadom na Regensburg in Schweinfurt. Kljub takšnim izidom v bojih lahkih in gibčnih nemških lovcev s težkimi ameriškimi bombniki, Američani vse do začetka leta 1944 niso spreminjali svoje doktrine in bombnikom niso dodajali spremljevalnih skupin lovcev, posebno North Americanovih P-51 mustangov, zato so predvsem v dnevnih napadih Luftwaffini lovci redčili ameriške jate bombnikov.

Kljub takšnim uspehom focke-wulfov pa je bila vojna sreča spremenljiva in se je nagnila na stran zaveznikov, Fw 190 pa so bili prisiljeni v delovanje v skrajnih razmerah. Ker so postajali nočni napadi bombnikov RAF vse pogostejši, so začeli lovce Fw 190, predvsem A-5/U2, uporabljati za boje tudi ponoči, predvsem v svetlih nočeh. Največ uspeha je imela pri tem 30. lovska divizija Haja Hermanna s tremi lovskimi polki, ki je v drugi polovici leta 1943 naštela okoli 200 uničenih britanskih bombnikov. Ko so Fw 190A začeli v Sredozemlju uporabljati za lovskobombniške naloge, je nastala verzija A-7 s parom topov 20 mm v nosu (ob različnih topovskomitraljeskih kombinacijah orožja v krilih). Verzija Fw 190A-8/U1 je bila dvoseda, tri letala pa so namenili prešolanju pilotov z Junkersovih Ju 87 na Fw 190, ki so jim namenili lovskobombniške naloge na vzhodni fronti. Verzijo Fw 190A-8/U11 so oborožili s torpedom BT700 (700 kg) za napade na ladje. V februarju 1944 so leteli v napade na ladjevje ruske črnomorske flote. Naslednja je bila verzija S-9, ki so jo opremili z jeklenim sprednjim robom kril, poganjal pa jo je motor BMW 80IF z 2000 KM. Naslednja serija Fw 190A-10 je končala samo pri prototipnih letalih, opremili pa so jo z napravo za podaljšanje dometa bomb. Med poskusnimi verzijami je bil se Fw 190V74 s sedemcevnim topom SGI 17 Rohrblock 30 mm z namerilno napravo Revi 242, prav tako pa tudi Fw 190V75 s sedmimi minometi 45 mm, namenili pa so jo napadom na tanke v nizkem letu z višine vsega 10 m. Naslednji zanimiv poskus je bila uporaba rezervoarjev na zgornjem delu kril na Fw 190A8.

Nova moč
Prihod spitfireja IX je ogrozil prevlado Fw 190A, zato so razvili serijo Fw 190B s sistemom za povečanje moči GM-1 in kabino z izenačenim tlakom, vendar so imeli predvsem s slednjim težave, zato so izdelali samo nekaj prototipnih letal. Serija Fw 190C je bila opremljena z vrstnim motorjem DB603 in precej podaljšanim nosom, turbopolnilnikom Hirth 9-2281, krožnimi hladilniki in štirikrakim propelerjem, vendar so jo že zgodaj leta 1944 opustili.

Naslednji je bil Fw 190D z motorjem Junkers jumo 213A-1 s 1770 KM, močno podaljšanim nosom, kar je zahtevalo podaljšanje smernega stabilizatorja in smernega krmila. Izkazal se je za zelo uspešnega, potem ko je prvič vzletel v maju 1944. Prvi proizvodni Fw 190D-9 (ker je nasledil Fw 190A-8 v tovarnah, v Luftwaffe pa so bili znani kot "dora-nines") je prišel v 54. lovsko skupino septembra 1944 za obrambo baze z reaktivci Kommando Nowotny. Med izvedenkami serije Fw 190D je bila tudi D-10 z enim samim topom NK 108 30 mm. Verzija D-12/R12 je bila opremljena z napravo za dodatno moč MW50 (z vbrizgom vode in metanola), in to je bil tudi najhitrejši Fw 190, saj je dosegel kar 730 km/h na 11.000 m. Z "dora-nines" so opremili skoraj vse lovske enote Luftwaffe v usodnih mesecih Tretjega rajha, ki so se vedno premagovali takrat ze premočne zavezniške mustange in spitfireje, toda Nemci so že bili prezaposleni z drugimi problemi, kot je bilo na primer pomanjkanje goriva. To je narekovalo letenje majhnih formacij z v bojih prekaljenimi piloti. Ko je na primer 6. lovska skupina (poveljeval ji je major Gerhard Barkhorn - pilot z doseženo 301 zračno zmago) v aprilu 1945 prevzela 150 povsem novih Fw 190D-9, je enota lahko letela le patruljne lete s po štirimi letali. V tistem času pa so imeli zavezniki že tudi veliko premoč v lovcih.

Verziji Fw 190F in 190G sta bili namenjeni predvsem lovskobombniškim nalogam. Fw 190F (Panzer-Blitz) je bil namenjen napadom na oklepnike. Letala te serije so bila navidez povsem enaka kot serija Fw 190A, oboroženi so bili z dvema mitraljezoma MG 17 in parom topov 20 mm, toda nosila so lahko do 1000 kg bomb in dve razpršni bombi po 50 kg. Najpomembnejša podizvedba je bil Fw 190F-8, ki je lahko nosil 14 raket 21 cm, šest raket 28 mm ali osem 24 mm, v operativno rabo so ga vključili jeseni 1944.

Letala serije Fw 190G so bila v uporabi že dosti pred serijo F, prve so vključili v boje v severni Afriki, v bazi Zarzoun v Tuniziji pa so pristali že novembra 1942. Večina jih je odletela na vzhodno fronto, kjer so odigrali ključno vlogo v znameniti bitki pri Kursku v začetku julija 1943. Verzijo Fw 190G-1 z močno ojačanim podvozjem so lahko oborožili s kar 1800 kg bomb.

Dolgonose izvedenke
Omeniti je treba se razvojni model Fw 190 z oznako Ta 152 (pri čemer je končno jasen izvor letala - konstruktor Kurt Tank). To je bila pravzaprav serija Fw 190D s podaljšanim nosom, prav tako opremljena s topom 30 mm v nosu, vanjo pa so vgradili še več električnih sistemov. Izdelovali so različne serije A, B in C, omenimo pa verzijo Ta 152H-1, oboroženo s topom 30 mm in dvema 20 mm ter največjo hitrostjo 760 mm na višini 12.500 m, ki so jo tudi izbrali za serijsko proizvodnjo. Izdelali so jih kakih ducat in jih dobavili 301. lovski skupini, potem pa se je vojna končala.

Glede na Luftwaffmo defenzivno taktiko v zadnjih 30 mesecih vojne bi težko pričakovali seštevek kar 20.087 lovcev Fw 190 (skupaj s 86 prototipi), izdelanih v obdobju 1939-45. Največjo dnevno proizvodnjo, kar 22 letal, so dosegli v začetku leta 1944.

V tem času so številni Luftwaffmi piloti za krmili "krvoločnih ptičev" nizali zračne zmage (ne gre pozabiti sedem zračnih zmag Josefa Wurmhellerja proti sedmim spitfirejem nad obalami Dieppa, čeprav je pred temi boji doživel nesrečo, v kateri je zlomil nogo). Ob tem naj omenimo se nadporočnika Otta Kittla, ki je od 267 zračnih zmag dobil kar 220 s Fw 190. Veliko število zmag s Fw 190 so dosegli se Walter Nowotny, Heinz Bar, Hermann Graf in Kurt Buhlingen, vsi so jih dosegli nad sto, vsi z mitraljezi in vsi s "krvoločnim ptičem".

Verzije Focke-Wulf Fw 190 in Ta 152
Fw 190V1 do V80 (in še pest drugih): prototipi in razvojni modeli, 1939-44; kot prototipi serij od Fw 190A do G in nekaj T 152.
Fw 190A-0: ničelna serija devetih letal z manjšimi krili, naslednjih 11 z večjimi krili; BMW 801C-1; štirje mitraljezi 7,92 mm
Fw 190A-1: štirje mitraljezi 7,92 mm
Fw 190A-2: dva mitraljeza 7,92 mm in dva topa 20 mm
Fw 190A-3: štirje topovi 20 mm in dva mitraljeza 7,92 mm; BMW 801D-2; tudi lovski bombnik U1, jurišnik U3; izvidnik U4 in lovski bombnik U7; tropska podverzija
Fw 190A-4: BM;W801 D-2 z vbrizgom MW50; lovska bombnika U1 in U8; jurišnik U4, uničevalec bombnikov R6; tropska verzija
Fw 190A-5: podaljšan BMW801D-2; nočni jurišnik U2, U3 s povečanim tovorom bomb, izvidnik U4, lovska bombnika U6 in U8, uničevalec bombnikov U11, jurišnik U18, nosilca torpedov U14 in U15, uničevalec bombnikov U16; U17 - prototip za Fw 190F-3; tropska podverzija
Fw 190A-6: lažja zgradba krila, radio FuG16Z in FuG25; uničevalci bombnikov R1 do R4, R4 z BMWTS; uničevalec bombnikov R6 s podkrilnimi raketami; tropska verzija
Fw 190A-7: dva topa 20 mm in dva mitraljeza 13 mm
Fw 190A-8: radio FuG16ZY; naprava za povečanje moči GM-1; R7 z oklepljeno kabino; vsevremenski lovec R11
Fw19OA-9: BMW801F
Fw 190A-10: samo prototipna letala; BMW 801TS/TH; tri obesene bombe ali odvrgljivi rezervoarji; štirje topovi 20 mm in dva mitraljeza 13 mm
Fw 190B: trije prototipi, modificirani Fw 190A-1; težave s kabino z izenačenim tlakom
Fw 190C-0: sest prototipov, vključno z izvedenko iz Fw 190A-0; različni motorji s Hirthovim turbopolnilnikom; razvoj opuščen
Fw 190D-0: 10 letal, predelanih iz Fw 190A-7; Junkers jumo 213As krožnimi hladilniki; prvi "dolgonosi" Fw 190
Fw 190D-9: jumo 213A; dva topa 20 mm in dva mitraljeza 13 mm; vsevremenski lovec R11 z radiom FzG125
Fw 190D-10: dva prototipa, izvedena iz Fw 190D-0; en top 30 mm v nosu
Fw 190D-11: sedem prototipov, dva topa 20 mm in dva topa 30 mm
Fw 190D-12: top 30 mm in dva topa 20 mm; oklepljeni jumo 213F; jurišnik R5; vsevremenski lovec R11; R21 z radiom OKS12; R21 s FuG125
Fw 190D-13: jumo 213EB, trije topovi 20 mm; R5, R11, R21 in R25 kot Fw 190D-12 Fw 190D-14: DB603A; dva prototipa, izvedena iz Fw 190D-9 in D-12
Fw 190D-15: DB603EB; nezgrajen
Fw 190E: projekt izvidnika, nezgrajen
Fw 190F-1: oklepljeni lovski bombnik; kapljičast pokrov kabine
Fw 190F-2: podoben kot F-1
Fw 190F-3: nosilci za podkrilne rezervoarje; R3 z dvema podkrilnima topoma30 mm
Fw 190F-8: nosilci za različne rakete in bombe; U1 načrtovan kot dvosedi trenažnik; U2 in U3 prirejena za nošenje torpedov; R1, R2,R3, R5,R8, R11, R14, R15 in R16 vsi namenjeni različnim oborožitvenim kombinacijam
Fw 190F-9: oklepljena verzija Fw 190A-9; BME 801T/TH
Fw 190F-10: do F-14, neizdelani projekti
Fw 190F-15: prototip s krili A-8, BMW 801TS/TH
Fw 190F-16: prototip, oklepljen
Fw 190G-0: dva topa 20 mm, do 1.000 kg bomb
Fw 190G-1: ojačano podvozje, do 1.800 kg bomb
Fw 190G-2: podobno kot zgoraj, Messerschmittov nosilec bomb
Fw 190G-3: Focke-Wulfov nosilec bomb
Fw 190G-4: trije nosilci bomb ETC503
Fw 190G-7: predviden rezervoar 900-I
Fw19OG-8: BMW801D2
Fw 190H-1: lovec za velike višine, nezgrajen
Ta 152A-1: nezgrajen projekt, podoben Fw 190D-9 z radiem Fug24
Ta 152A-2: nezgrajen projekt
Ta 152B-1: nezgrajen projekt
Ta 152B-2: nezgrajen projekt
Ta 152B-3: nezgrajen projekt
Ta 152B-4: projekt težkega bombnika; R1 z dvema mitraljezoma 13 mm in dvema topoma 20 mm; R2 s tremi topi 30 mm in dvema topoma 20 mm
Ta 152B5: en prototip
Ta 152C: trije prototipi, vsakovremenski lovec
Ta 152C-0 in C-1: trije izdelani prototipi; veliko kombinacij oborožitve
Ta 152E-1: izvidniško fotografska verzija, dve prototipni letali
Ta 152E-2: verzija E-1 za velike višine, zgrajen en prototip
Ta 152H: lovec za velike višine, jumo 213E, trije prototipi
Ta 152H-0: 20 predserijskih letal; jumo 213E; R11, R21 in R31
Ta 152H-1: prototip izveden izTa 152E-2 ter ducat serijskih letal
Ta 152H-10: nikoli zaključena izvidniška verzija
Ta 153: prototip, modificirana verzija Ta 152H


Nazaj