Enciklopedija

Brez dvoma pomeni Lockheed Martinov F-35 tehnološki vrhunec v proizvodnji letal v vsakem primeru, pa tudi doslej najbolj donosen letalski posel v zgodovini nasploh. Prinesel bo najmanj 200 milijard dolarjev ob predvidenem naročilu nekaj nad 3.000 letal. Seveda pri poslu Lockheed Martin ne bo sam, projekt združuje kar celo vrsto dobaviteljev in poddobaviteljev, glavna partnerja pa sta prav tako ameriški Northrop Grumman in britanski BAE Systems. Pred nedavnim rojeni F-35 je bil v oktobru 2001 izbran v natečaju za skupno lovskobombniško letalo - "Joint Strike Fighter" - v konkurenci z Boeingovim predlogom YF-32.

Oba tekmeca so izbrali sredi devetdesetih let izmed več ponudnikov projekta JSF, potem je sledilo dolgo obdobje razvoja prototipnih letal, klasičnega in VSTOL, ter testiranje, nenazadnje pa v ozadju vsega dolga, izčrpljujoča in predvsem draga promocija ter kampanja lobiranja.

Ni jih bilo malo, ki so veliko večje možnosti pripisovali Boeingu kot Lockheedu. Morda bo JSF celo zadnje bojno letalo s posadko, kajti v prihodnosti obetajo izpopolnjena brezpilotna bojna letala!

Pentagon je izbral Lockheeda kot edinega razvojnika, začetna proračunska injekcija je bila kar 18,9 milijarde dolarjev. Prva letala naj bi bila po načrtih dobavljena v letu 2008, kar je dokaj kratek razvojni in uvajalni rok v primerjavi s podobnimi projekti drugje.

Novo letalo bo namenjeno štirim (petim) uporabnikom, vsakemu s svojimi zahtevami, načrtujejo pa ga v treh izvedbah:
- kot letalo za uporabo na konvencionalnih vzletno-pristajalnih stezah - CTOL,
- kot palubno letalo,
- kot letalo s kratkim vzletom in navpičnim pristankom - STOVL,
- kot letalo za nadomestilo harrierjev GR7 Kraljevskih letalskih sil - RAF po letu 2015 in
- kot palubno letalo letalstva Kraljevskih mornariških sil v izvedenki STOVL.

V Lockheed Martinovih obratih za proizvodnjo lovcev v Fort Worthu v Teksasu so tako sestavili demonstratorja tehnologije JSF, ki naj bi bila predhodnika zanesljivo vsaj 3.000, potencialno pa celo nad 6000 naročenih lovskih bombnikov prihajajoče dobe. Posamezni sklopi pa prihajajo še od drugih, na primer iz Lockheedovih obratov v Palmdaleu v Kaliforniji, pa iz Northrop Grummanovih proizvodnih dvoran, pa tudi iz obratov angleškega BAE Systems.

Pri Lockheedu se ukvarjajo z razvojem bojnega letala AVSTOL/CALF že od začetka devetdesetih let. Pri tem so se posvetili uresničenju dveh ciljev: izdelati finančno in drugače sprejemljivo verzijo s kratkim vzletom in navpičnim pristankom - STOVL, ob tem pa doseči karseda veliko enotnost z inačicama za konvencionalno uporabo -CTOL - in uporabo na palubah letalonosilk -CV.

Pri tem je zahtevna naloga predvsem kratek vzlet in navpičen pristanek, saj je pri tem potrebno na primer nenadoma zaustaviti 16 ton mase letala po letu s hitrostjo 360 km/h, zalebdeti s to maso, se spustiti navpično navzdol z višine in nežno poljubiti podlago pri spuščanju s 3 m/s, pri tem pa ne izvrtati luknje v admiralsko palubo. Pri Lockheedu so se odločili za princip ustvarjanja dvižnega potiska s pomočjo spredaj vgrajenega osnopomičnega ventilatorja, ki ustvarja dvižni potisk s hladnim zrakom, kar ima seveda tudi pomanjkljivosti, ena poglavitnih je dodatna masa, saj dvostopenjski ventilator, pomična os, obračalni drog in objemke, vrhnji pokrov in izpušne šobe dvižnega sistema pod trupom navržejo skorajda dve dodatni toni mase.

Pri konvencionalni različici so tako lahko vgradili radarsko slabo opazne asimetrične izpušne šobe in prostor za dodatnih 2270 kg goriva. Kar  že pomeni 370 km večji dolet in daje konvencionalni inačici letala 1330 km bojnega radia. Skoraj dvakrat toliko torej, kot ga ima F/A-18C.

Zahteva Letalstva Vojne mornarice ZDA je pristajalna hitrost 252-263 km/h pri pristajalni masi letala 18.570 kg in vpadnem kotu 11,5°.

Palubni F-35 bo le še 62,5-odstotno enak konvencionalnemu, ki je v 82,5 % enak inačici STOVL, upravljanje pa je skupno le še v 23 odstotkih. Ostale splošne lastnosti, kot sta pogon in avionika, imajo še vedno 70 do 80 % skupnega, kar je dovolj, da za inačico CV niso šli v popolnoma novo zasnovo krila. Krilo meri po razpetini pri inačici CTOL/STOVL 10,7 m, pri CV pa 13,1 in z zloženimi krili 9,13 m.

Kratkovzletna inačica - STOVL - potrebuje za odlepitev od tal 204 m, navpično pa pristaja s 15.070 kg mase. Hitrost palubne izvedenke CV pri približevanju bo okoli 250 km/h, vpadni kot 11,2°, pristajalna masa pa 15.890 kg. Sicer so pri Lockheed Martinu v razvojnem programu zaznali 17 kritičnih področij, od tega pa je prav STOVL najbolj tvegano.

Tudi pri radarju so bile zahteve visoke, najtežja pa nizka cena. Northrop Grummanu je uspelo izdelati fazni rešetkasti radar AESA za ceno mehanskega. Ključni pri tehnologiji novega radarja so bili oddajno-sprejemni moduli iz novega materiala - galijevega arzenida. Omogočajo delovanje na širokem frekvenčnem spektru, s tem pa so odpornejši na elektronsko motenje.

V Lockheed Martinu so posamezne sisteme in sklope preizkušali na F-16, tako na primer polimerno krovno prevleko 3M, ki nadomešča običajno barvanje letala. Na F-16AFTI so preizkusili še vrsto sistemov med letenjem pri hitrostih do dvakratne nadzvočŒne hitrosti. Tako na primer sistem za ločevanje slabega obtočnega zraka v dovodišču zraka v motor. Prej so bili ti sistemi mehanski, v X-35 pa so preizkusili računalniško krmiljeni sistem, ki s sunki odvaja ta turbulentni zrak.

Pri izdelavi F-35 ima Northrop Grumman, vključno z radarjem AESA, skupaj 17-odstotni delež. Za letalo bodo preskrbeli okoli 35 % vse programske opreme: sistem zaščite pred ognjem, hidravlične sisteme, odgovorni pa so še za čim manjšo radarsko opaznost letala, za komunikacijske, navigacijske in indentifikacijske sklope ter za trenažni sistem.

BAE Systems ima 13-odstoten delež, med drugim so njihova skrb gorivni sistemi in podporni sistemi za posadko, pa tudi preizkušanja in integracija sklopov. Glavni dobavitelj bo nova pridobitev BAE Systems, to je bil Lockheed Martinov del Control Systems, ki so ga Britanci kupili predlani aprila (leta 2000).

Lockheed Martin je za projekt razvil veliko verigo dobaviteljev, ki delujejo v dvajsetih državah ZDA in še v Kanadi, Nizozemski in seveda Veliki Britaniji. Skupaj sodeluje v razvoju kar 40 proizvajalcev, v prihodnje se projektu prav lahko pridruži še Izrael s svojo letalsko industrijo, morda pa še kakšna druga država.

JSF F-35 je kakor večina letal dobil tudi svoje ime. Tako so v čast starejšima Lockheedovima letaloma P-38 in English electric tudi F-35 poimenovali enako kakor njiju – lightning.

15. decembra 2006 je uspešno poletelo prvo večnamensko bojno letalo pete generacije LM F-35A lightning II proizvodne konfiguracije. F-35A je različica s konvencionalnim vzletom in pristankom (CTOL), predstavniki LM so bili s preskusnim poletom zadovoljni, še posebej z delovanjem in zmogljivostmi turboventilatorskega motorja P&W F135 s 164,6 kN potisne sile.

Maja 2007 so se pojavile določene težave v električnem sistemu in posledično z upravljanjem prototipnega letala F-35. Po zasilnem pristanku in analiziranju okvar so pri LM prišli do zaključka, da bo potrebno določene komponente električnega sistema popraviti. Za program to pomeni skoraj zagotovo zakasnitev in povečanje stroškov. Nad tem pa prav nič niso navdušeni partnerji iz evropskih in drugih držav.

---