Enciklopedija

Začeli bomo z najmanjšimi vojaškimi transportnimi letali z nosilnostjo med 2 in 3 t in z največjo vzletno maso okoli 8 ton, vsi so opremljeni s po dvema turbopropelerskima motorjema različnih moči in različnega izvora. V tem razredu obstajajo danes Casin model C-212, PZL M-28 (izhaja iz Antonova An-28) z manjšo vzletno maso (7,5 t) in pa nekaj večjo nosilnostjo (3 t). V ta razred sodi tudi Let L-410, ki ga poznamo tudi iz transportne flote Slovenske vojske. Slednji ima vzletno maso 6,5 t, med-tem ko ga lahko obremenijo le s 1615 kg.

Medtem ko so se za Casino letalo C-212 odločili v zadnjem obdobju v Južni Koreji in Braziliji, so se Brazilci obrnili na vzhod, kar je presenetljivo, saj imajo doma izjemno uspešnega proizvajalca regionalnih letal Embraer. No, poleg L-410 so Brazilci izbrali še An-38, ki sodi v kategorijo z vzletno maso 9,5 t, ima pa nosilnost 2,5 t, kar 80 takih letal pa naj bi sestavili v Braziliji.

Tudi naslednje letalo je ruski Suhoj Su-80 vzletne mase 14,5 t in z nosilnostjo 3,5 t. Prvi uporabniki bodo domači, ruski in pa Kazahstan, namenili pa ga bodo nadzoru mejnih predelov.

Razred višje je Iljušin Il-112VT z največjo vzletno maso 20 t in nosilnostjo 6 t in z doletom do 6000 km. Gre za nadomestilo za dobro znane transporterje An-26, pogosto videne tudi na našem nebu, nekoč v vojaških oznakah, zdaj v komercialnih za prevoz tovora.

V enako kategorijo sodi potem An-140 z vzletno maso 19,5 t, ukrajinski potniškotransportni izvozni adut. Pred leti so začeli pri proizvodnji sodelovati z Iranci in nastala je verzija IrAn-140, nekoliko drugačna od izvirne civilne potniške verzije, saj so letalu vgradili repno nakladalno ploščad.

Sledi že naslednji del proizvodnje španskega dela EADS, večja brata osnovnega in najmanjšega Casinega dvomotornega transporterja C-212, Casa CN-235 z vzletno maso 16,5 t in njegova podaljšana različica C-295 v kategoriji 23,5 t. Vsa ta tri letala ponujajo tako v osnovni vojaško-transportni kot v mornariško-patruljni verziji.

CN-235 so razvili pred skoraj tremi desetletji v sodelovanju med špansko CASO in indonezijskim IPTN (IAe). Razvili so kar nekaj inačic, v začetnem obdobju je bilo letalo vsekakor namenjeno bolj civilnemu trgu kot vojaški rabi. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da je CN-235 pravzaprav ustvarjen za vojaško rabo. Z dvema varčnima in zmogljivima turbopropelerskima motorjema, dobrimi STOL (kratka vzletna-pristajalna steza) zmogljivostmi in velikim tovornim prostorom ter optimalnim presekom trupa so seveda našli precej kupcev. Poleg EADS Case pa letala CN-235 naprej proizvajajo tudi še Indonezijci. Zadnja inačica letala je CN-235-300 z dvema zmogljivima General Electricovima pogonskima agregatoma s po 1305 kW. Letalo je za svoje potrebe izbrala tudi Obalna straža ZDA v okviru programa "Deepwater". Naročilo naj bi bilo kar zajetno, namreč skupaj 35 letal.

Podaljšani večji "brat" C-295 je seveda opremljen tudi z močnejšima pogonskima agregatoma P&WC PW127G s po 1972 kW. "Večji" in "mlajši" C-295 je daljši za tri metre in se ponaša z najdaljšo tovorno kabino v tem razredu letal. Največji tovor, ki ga prepelje, je 9 t, največja vzletna masa letala 23 t. Spisek naročnikov in kupcev tega letala je že kar zajeten, njihov abecedni, ne pa količinski, seznam je takle: Alžirija, Brazilija, Finska, Jordanija, Poljska, Portugalska in Španija.

V tem razredu ponujajo še eno letalo, namreč Alenia/Lockheed Martinovega C-27J spartan z največjo vzletno maso 31,5 t in največjim tovorom okoli 10 t. Tudi to letalo si je, predvsem na račun dobrih izkušenj s predhodnikom G.222 in "bližjih sorodstvenih vezi" s C-130 herculesom, pridobilo nekaj kupcev. Najprej seveda domačega uporabnika, italijansko vojsko, potem pa se Bolgarijo, Grčijo (kot prvega operativnega uporabnika) in Litvo. Sorodstvena povezava s herculesom je res več kot očitna: ne samo, da so ga Italijani konstruirali skupaj z Američani - Lockheed Martinom, pač pa so v C-27J spartan z večjega C-130 prenesli pogonska agregata, kokpit in avioniko. Spartan ponuja največji presek tovorne kabine v svojem razredu, pa tudi izredno zmogljiva pogonska agregata z odličnim razmerjem moč/masa ter potovalno hitrost do 600 km/h.

Omenjena zadnja tri letala - CN-235-300, C-295 in C-27J - sodelujejo tudi v natečaju ameriške armada FCA - Future Cargo Aircraft, v okviru katerega bodo Američani izbrali novo lahko taktično transportno letalo. K natečaju jih je usmerilo dejstvo, da jim Ameriške letalske sile glede na izkušnje iz operacije v Afganistanu leta 2001 in Iraku 2003 s svojimi zmogljivostmi ne zadovoljuje potreb po taktičnem letalskem transportu. Za potrebe letalskega transporta do prve bojne črte so uporabljali ali (pre)velike C-130 herculese ali manjše Shorstove C-23A šerpe, vendar je Kopenska vojska ZDA nabavila 44 slednjih za urjenje padalcev specialnih sil. Serpe imajo sicer zmogljivost prevoza 3,2 t tovora, vendar ta letala z največjo vzletno maso 11,5 t in turbopropelerskima motorjema s po 1062 kW, nimajo kratkovzletnih-pristajalnih (STOL) zmogljivosti, hkrati pa niso prilagojena uporabi na vzletiščih v Afganistanu na precejšnji nadmorski višini. Povrhu vsega v šerpe ne morejo natovoriti standardnih palet Ameriških letalskih sil, prav tako nimajo kabine z izenačenim tlakom in so s potovalno hitrostjo 350 km/h relativno počasne. V Iraku morajo šerpe opravljati prelete na izjemno majhni višini - 100 m - kajti drugače se ne morejo povzpeti na višino, na kateri bi bile varne pred ročnimi raketnimi sistemi, kakršna sta na primer SA-7 ali stinger. V Afganistanu morajo zato transportne polete do prednje bojne linije opravljati s helikopterji CH-47 chinook.

V letu 2005 je - skladno z izpolnjevanjem zahtev iz natečaja - iz konkurence za naročilo izpadlo letalo CN-235, tako da bo izbira padla na C-295 ali C-27J. Da gre za zanimiv program pove tudi dejstvo, da so se podobnega projekta - LCA (Light Cargo Aircraft) lotili tudi v Ameriških letalskih silah (USAF), čeprav za to niso dobili proračunskih sredstev. So pa vzpodbudili Pentagon k novemu, skupnemu programu JCA (Joint Cargo Aircraft), ki so ga začeli lani. Poleg omenjenih treh letal je sodeloval v izboru tudi C-130J Hercules, vendar sta po prvem selektivnem izboru meseca avgusta 2006 iz programa (razpisa JCA) izločeni dve letali, letalo CN-235 podjetja CASA/EADS in letalo C-130J Hercules podjetja Lockheed Martin. Končni izbor med dvema ponudnikoma, podjetjem CASA/EADS z letalom C-295 in podjetjem Alenia Aeronautica z letalom C-27J Spartan se je odvil v drugi četrtini leta 2007. Po besedah poveljujočih v Kopenski vojski ZDA, življenjsko potrebujejo znotrajvojskovališčno taktično transportno letalo za pravočasen dovoz kritičnega tovora in pripadnikov sil do prednje bojne črte. USAF pa naj bi se naprej opravljal podoben servis za vse zvrsti ameriških oboroženih sil. Zmaga je pripadla spartanu.

Po prvotnih načrtih naj bi KoV ZDA potrebovala 75 lahkih taktičnih transportnih letal, USAF pa 70, verjetno pa se bosta številki do dokončne izbire in podpisa pogodb se spreminjali. KoV ZDA si prizadeva za čim bolj hitro dobavo, že v letu 2008, tako si želijo prvih 33 letal, posel pa bi dosegel vrednost 1,3 milijarde UDS. USAF pa servis letalskih prevozov do prve bojne črte in znotraj vojskovališča opravlja s C-130 in tako naj bi bilo se do leta 2010. Skupaj ocenjujejo vrednost posla, torej 145 letal za obe zvrsti oboroženih sil ZDA, na okroglih 6 milijard USD.

Podobno kot Američani se odločajo tudi Kanadčani, ki prav tako izbirajo med C-295 in C-27J. Kupili naj bi jih 15 za zamenjavo ostarelih šestih CC-115 caribou in nekaterih izmed skupaj 32 C-130, namenjenih nalogam iskanja in reševanja.

Po nekaterih zmogljivostih in lastnostih bi bil tekmec omenjenima letaloma lahko tudi An-32 - razvojni derivat An-26. S temi letali imajo precej dobrih izkušenj Indijci, ki jih uporabljajo v himalajskem delu države, torej na letališčih in vzletiščih na veliki nadmorski višini in v vročem podnebju. V svetu je še vedno v uporabi 2400 teh letal, od tega samo v Indiji 100. Zadnja verzija tega letala je An-32V-200 s turbopropelerskima motorjema s po 3132 kW.