Enciklopedija

Več kot pol stoletja so Douglasovi C-47 in njegove izvedenke predstavljali najbolj vsestranske letalske delovne konje, ki so jih kdaj izdelali Temu letalu bi zlahka prisodili oznako največjega med vsemi letali, če ne, pa vsaj najbolj večnega. Izšel je iz razburljive sredine tridesetih let in kmalu je DC-3 postal v svetu pojem potniškega letala, še preden se je odel v mrke vojaške barve ter postal standardno vojaško transportno letalo. Vse te naloge in opravila so DC-3 in C-47 opravljali skoraj do današnjih dni in ni rečeno, da se z njim kje v odročnejših krajih ali pa na kakšnem letalskem salonu ne boste popeljali na nostalgičen polet še v teh dneh.

Nastal je pravzaprav po naročilu prevoznika American Airlines, da bi z njim premagali tekmece z boeingi 247 in Douglasovimi DC-2 na tržišču. Predsednik Americana C.R. Smith je sredi leta 1935 od Donalda Douglasa  zahteval letalo, ki bi bilo nekoliko večje in razkošnejše od DC-2. Snovala ga je konstruktorska ekipa pod vodstvom Freda Steinmana, projekt so poimenovali Douglasov spalnik DST (Douglas sleeping train). Po prvotni zamisli naj bi vanj namestili 14 ležišč, toda kaj kmalu so ugotovili, da bi šlo vanj tudi 21 sedežev, za katere bi plačali potniki tarifo za dnevni prevoz. Na letalo so vgradili par Wrightovih motorjev cyclone s po 671 kW (900 KM), kar je pomenilo polovico večjo nosilnost pri samo triodstotno večjih stroških v primerjavi z DC-2. Prvo prototipno letalo je vzletelo (z oznako X14988, še vedno znano kot DST) na letališču Clover Field (zdaj Santa Monica) 17. decembra 1935 ob treh popoldne na 32-obletnico poleta bratov Wright, pilotiral ga je Carl A. Cover.

Prvi DC-3 je začel leteti z barvami prevoznika American Airlines 11. julija 1936. Konec leta 1939 so DC-3 že leteli v barvah družb Braniff, Eastern, Northwest, Pennsylvania-Central, Transcontinental & Western in United ter seveda American v ZDA; prvi tuji kupec je bil KLM, sledili pa so mu se Panagra in Panair iz Brazilije. LAV, CMA, Australian National iz Avstralije, švedska ABA, češki CLS, Swissair, Air France, belgijska SABENA, LOT iz Poljske, LARES in MALERT. Dogovorili so se tudi za licenčno proizvodnjo na Japonskem in prvo letalo izdelali 30. septembra 1938. Sovjetski zvezi so dobavili 18 DC-3 še pred drugo svetovno vojno, potem pa je ZSSR v velikem številu izdelovala zvesto kopijo. Ta letala sta uporabljala tako Aeroflot kot vojska, najprej z oznako PS-84, potem pa Lisunov Li-2.

Prišel je čas druge svetovne vojne in v Evropi je večino potniških DC-3 zaplenila Nemčija, uporabljala jih je Deutsche Lufthansa, ostale pa njena zaveznica Italija. Proizvodnja transportnih letal v vojaške namene se kljub vojni ni povečevala vse do septembra 1940. Potem je padla odločitev in naročilo 545 DC-3 z oznako C-47 skytrain. Vendar pa nobenega od teh naročenih letal niso dobavili do časov napada na Pearl Harbor, ko je vse ameriško transportno letalstvo premoglo okoli 50 Douglasovih C-32, C-33 in C-39 - vsi so bili vojaške izvedenke civilnega DC-2. Konec leta 1941 se je vojaško naročilo povečalo se za nadaljnjih 70 C-47 in skoraj 100 C-53, ki so bili potniška verzija ameriške vojske. Medtem je poveljstvo KOV ZDA (8. januarja 1941) ustanovilo 50. transportni polk za urejanje vseh transportnih nalog, sledili pa so mu še 51., 52. in 53. polk v letu 1942, 54., 60. in 62. v letu 1943 ter 322. v letu 1944. Skupaj so ti polki sestavljali 32 skupin s 190 transportnimi eskadriljami.

Načeloma se je vojaška verzija C-47 razlikovala od civilne DC-3 po ojačanih tleh kabine in zadnjega dela trupa, imela je večja tovorna vrata in Pratt&Whitneyeva motorja R-1830-92 s po 895 kW (1200KM).

Potniške sedeže ob stenah so nadomestili z vzdolžnimi klopmi, okna pa zadelali in pustili manjše line za streljanje z lažjim orožjem. Celotna skupna masa se je povešala z 11.340 kg na 13.290 kg.

Serijska proizvodnja C-47 je stekla v novih obratih v Long Beachu pri Los Angelesu v Kaliforniji, skupaj so jih izdelali 953, dokler niso začeli izdelovati verzije C-47A, ki se je v bistvu razlikovala le po 24-voltni električni napeljavi namesto prejšnje 12-voltne. Douglasov obrat v Long Beachu ni več zmogel povečane proizvodnje in odprli so novo linijo v Tulsi v državi Oklahoma, kjer so leta 1942 izdelali 2099 letal, v Long Beachu pa istega leta kar 2832. Tretja pomembnejša proizvodna verzija je bil model C-47B, opremljen z motorjema R-1830-90 ali dash-90B z dodatnim vbrizgavanjem goriva v valje, pa tudi posebno gorivo (sprva so ga namenili le za uporabo na kitajsko-burmansko-indijskem vojskovališču). Teh verzij so v Long Beachu izdelali 300, v Tulsi pa 2808, poleg še 133 trenažnih verzij TC-47B z motorji dash-90C. Skoraj 600 letal vojne mornarice R4D skytrain in skytrooper, dobavljenih med vojno, izhaja iz pogodb ameriške vojne mornarice.

Transportne C-47 so uporabljali povsod, kjer so se vojskovale zavezniške enote, med prvimi so tudi preleteli v Veliko Britanijo, ko so se ZDA vključile v vojno v Evropi. V letu 1942 so ustanovili Poveljstvo za prevoz enot in transportnim C.47 so določili naloge prevoza padalskih enot ter vlečenja jadralnih letal za prevoz opreme in padalcev. Prvi zračni desant zavezniških sil so izvedli v invaziji na Sicilijo julija 1943, C-47 pa so (skupaj z drugimi letali) spustili 4.381 padalce. V množični invaziji junija naslednje leto na Normandijo so s C-47 prepeljali nad 50.000 padalcev v prvih petdesetih urah.


V RAF so C-47 in njene izvedenke poimenovali dakote. Tako je dakota I ustrezala oznaki C-47, dakota II C-53, dakota III C-47A in dakota IV C-47B. V 25 eskadriljah RAF je bilo skupaj 1895 dakot, bojni krst pa so doživele dakote iz sestave 31. eskadrilje na fronti v Burmi junija 1942. V RAF so ostale dakote v uporabi vse do leta 1950, ko so jih zamenjali Vickersovi transporterji valetta. Transportne potrebe so med vojno silovito naraščale in tako se je povečevalo tudi število verzij C-47. Izdelali so amfibijo s plovcema, v katera so namestili uvlačljivi kolesi in pa gorivna rezervoarja s po 1136 1itri goriva. Večino potniških verzij ameriških DC-3 so preuredili za transportne potrebe štabov, da bi se tako izognili vzdrževalnim in operativnim zapletom v operativni uporabi. Te bivše potniške DC-3 so označevali s C-48 do C-52 (s številnimi podvariantami), s C-53 pa ne le 193 preoznačenih DC-3, pač pa tudi številna nova letala, zgrajena po standardih za potniška letala. Oznaka C-68 pripada kasnejšima modeloma DC-3 iz leta 1942, C-84 pa zgodnejšim 48-sedežnim DC-3B z motorjema Wright R-1820-71. Oznako C-117 je nosil v Tulsi zgrajeni transporter VIP z 28 sedeži in kabino v stilu potniških letal. Teh modelov so izdelali le 17 od skupaj 131 naročenih, potem ko so ostale po koncu vojne odpovedali. Nekaterim teh letal so odstranili sisteme za dodatno vbrizgavanje goriva in dobili so oznako C-l 17B. Enajst modelov VC-47 so preuredili v standard C-117C in jih uporabljali vse do leta 1962 kot VC-117A in VC-117B. Lotili so se celo nenavadnega poskusa preureditve C-47 (41-18496) v jadralno letalo XCG-117, v želji, da bi dobili primerno letalo, ki bi ga vlekel C-54 skymaster.

Po končani vojni so bili številni skytraini in skytrooperji med vojnimi viški, prodali so jih različnim civilnim operaterjem tako v ZDA kot tujini. Po ustanovitvi Vojaškega letalskega transportnega servisa 1. junija 1948 so vanj vključili 248 C-47, vključno z verzijami SC-47B in SC-47D, opremljenimi z reševalnimi čolni za pomorsko reševanje. Skupaj 105 C-47 je v okviru tega servisa sodelovalo v berlinskem zračnem mostu leta 1948.

Vojne uporabe C-47 pa še ni bilo konec, v Koreji jih je uporabljalo Vojaško poveljstvo za prevoz tovora, ameriško letalstvo pa za prevoz padalcev, medtem ko so verzije RC-47 spuščale svetlobne vabe med nočnimi bombniškimi napadi. Leta 1953 so 26 teh letal modificirali za potrebe navigacijske podpore letališčem.

Uporaba v ameriški vojni mornarici …
Kot smo že omenili, so v Vojni mornarici ZDA C-47 označevali z R4D. Verzije R4D-1 so ustrezale verzijam zgodnejših C-47; dva R4D-2 (verzija C-49) so uporabljali za štabne potrebe, kasnejša modela R4D-2F in R4D-2Z sta bila edina R4D z Wrightovimi motorji R-1820. R4D-3 in R4D-4 so bile mornariške oznake za armadne C-53 in C-53 skytrooperje, medtem ko je bila osnovna tovorna verzija ameriške mornarice R4D-5 z motorji dash-92 in 24-voltno električno napeljavo, kar je ustrezalo modelu C-47 A. R4D-6 je bil ekvivalent C-47B z motorji dash-90B, R4D-7 pa trenažnemu TC-47B.

Takoj po napadu na Pearl Harbor so osnovali Mornariški letalski transportni servis, opremljen skorajda povsem z R4D, in eskadrilje VR-1, VR-2 in VR-3 so kmalu prevažale mornariške osebnosti in osebnosti iz vrst mornariške pehote na pacifiško območje. Desantne enote marincev so prevažali z verzijama R4D-3 in R4D-5. Vsestranske naloge so zahtevale tudi specialne verzije za ameriško vojno mornarico: radijske in radarske protiukrepe so izvajali R4D4Q, R4D-5Q in R4D-6Q; elektronski boj so izvajali z verzijami R4D-5E in R4D-6E, operacije na Antarktiki s sanicami opremljeni R4D-5L in R4D-6L, navigacijsko trenažo pa z verzijama R4D-5T in R4D-6T. Ostale verzije vključujejo R4D-5S in R4D-6S za trenažo pomorskega bojevanja in R4D-5Z in R-4D-6Z (ter že omenjeno R4D-2Z) za potrebe štabnega transporta.

Pojavila se je se verzija R4D-8, kar je bila dejansko uresničitev Douglasovega projekta posodobljenega DC-3 super (po vojni) s puščičastimi oglatimi krili, podaljšanim in ojačanim trupom, povišanim smernim stabilizatorjem, izboljšanimi motorji R-18220-80 in poglobljenima motornima gondolama. Narejenih je bilo skupaj 98 sprememb v primerjavi s prejšnjimi R4D in tako so nastale verzije R4D-8T (trenažna), R4D-8L (za zimske razmere) in R4D-8Z (štabni transport), medtem ko so v Koreji marinci leteli z nočnimi lovci eskadrilje VFM(N)-513 in trosili vabe z verzij R4D-8.

... in v drugih silah
Dakote (če uporabimo njihovo britansko ime) so uporabljale sile britanskega Združenega kraljestva med drugo svetovno vojno, Avstralci v 33., 34., 36. in 38. eskadrilji na Daljnem vzhodu ; 435., 436. in 437. eskadrilja Kanadskih kraljevskih letalskih sil, potem 41. in 41. eskadrilja Novozelandskih kraljevskih sil. Številna od teh letal so uporabljali še v povojnem obdobju, 38. eskadrilja RAAF (Avstralske kraljevske letalske sile) je letela na Malaji, njihov 91. polk pa na Koreji. Množico C-47 (rabljenih) Letalskih sil ZDA so dobavili letalstvom 52 držav, med njimi jih je dobila tudi bivša Jugoslavija. Ruske verzije Li-2 so uporabljali večinoma v državah Varšavskega sporazuma, dobila jih je tudi Jugoslavija. ZDA so v petindvajsetletnem obdobju po vojni s temi letali oskrbele še številne države po svetu, v prvi vrsti afriške in azijske. Še v začetku devetdesetih let je bilo v vojaški uporabi po vsem svetu vsaj 1000 CH-47 in izvedenk, k temu številu pa sploh ne prištevamo številnih DC-3 v civilni rabi v manjših zasebnih letalskih prevozniških družbah.












Vietnam
Vietnam je bil zadnja večja vojaška epizoda v življenju CH-47. V novembru 1965 je manjše število v oborožene topnjače preurejenih AH-47 priletelo v letalsko bazo Tan Son Nut, namenjenih bojevanju na prvi bojni črti. Opremljeni so bili s tremi hitrostrelnimi mitraljezi 7,62 mm minigun na desni strani kabine. Piloti ameriškega 1. polka za specialne operacije so krožili nad džunglo, strelci pa iskali cilje in jih obstreljevali. Te naloge so kasneje opravljala znatno primernejša, sodobnejša in bolje oborožena letala, v pravem pomenu leteče topnjače. Druge C-47, predvsem EC-47, so uporabljale taktične eskadrilje za elektronski boj za pasivno prisluškovanje; verzije EC-47Q pa so bile obložene s toliko elektronske opreme, da so letele lahko le z zmogljivimi Pratt&Whitneyevimi motorji R-2000.

Dauglas DC-3/C-47:
verzije

DST-4E: prototip in še šest predproizvodnih letal, kasneje zgrajenih se 18, večinoma za American Airlines, motorja Wright cyclone
DST/DC-3: letala s 14 ležišči ali 18 do 24 sedeži, zgrajena v letih 1936/37; 13 letal za TWA; motorji Wright cyclon ali twin wasp
DC-3: komercialna potniška verzija, zgrajenih 417, večino so jih preuredili za vojaški transport
C-41 (DC-3-253): samo eden, modificirani DC-2
C-41A (DC-3-253A): samo eden, ustreza luksuzni izvedbi DC-3 za 23 potnikov
C-47: 953 letal, zgrajenih v Long Beachu za obrambno ministrstvo; 12-voltna napeljava; motorji twin wasp; po vojni jih je nekaj dobila Grčija; 106 iz te serije jih je uporabljalo letalstvo Vojne mornarice ZDA kot R4D
C-47A: skupaj 4.931 letal izdelanih v Long Beachu in Tulsi; 24-voltna napeljava; med temi jih je letalstvo VM ZDA uporabljajo 248 kot R4D-5
C-47B: 3241 letal, izdelanih v Long Beachu in Tulsi, motorji z dodatnim vbrizgavanjem goriva R-1830-90 in 90B, vključno s 133 trenažnimi TC-47B; VM ZDA jih je uporabljala 147 z oznako R4D-6 in 43 z oznako R4D-7
YC-47F: prototip super DC-3, sprva označen kot YC-129, zatem izročen mornarici z oznako R4D-8
C-48: oznaka za 36 DC-3. ki so jih leta 1941 vzeli za vojaško rabo prevozniškim družbam; vsi opremljeni z motorji 18230 in največjo skupno maso 12.179 kg; en C-48 z 21 sedeži; trije C-48A s po 18 sedeži; 16 C-48B s po 14 ležišči; 16 C-48C s po 21 sedeži in motorji 1830-51
C-49: oznaka za šest rekviriranih letal DC-3 z motorji Wright R-1820; dva sta postala mornariška R4D-2F in R4D-2Z za prevoze pomembnih oseb
C-49A: en bivši DC-3 z motorjem R-1820
C-49B: trije bivši DC-3 z motorji R-1820 in desnimi vstopnimi vrati
C-49C: dva bivša DC-3 z motorji R-1820, opremljena s stranskima klopema namesto sedežev
C-49D: 12 bivših DC-3 z motorji R-1820-71 s stranskimi klopmi
C-49E: 23 bivših DC-3 z motorji R-1820-79
C-49F: devet bivših verzij DST s po 14 ležišči in motorji R-1820-71
C-49G: osem bivših DC-3 z motorji R-1820-97
C-49H: 19 bivših DC-3/DST z motorji R-1820-97
C-49J: 34 bivših DC-3 z motorji R-1820-71 s stranskimi klopmi
C-49K: 23 bivših DC-3 z motorji R-1820-71 s stranskimi klopmi
C-50: DC-3 z nekaj malenkostnimi spremembami, štirje z motorji R-1820-85
C-50A: dva bivša DC-3 kot zgoraj, opremljena s stranskimi klopmi
C-50B: trije bivši DC-3 z motorji R-1820-81 in vrati na desni
C-50C: en bivši DC-3 z motorjema R-1820-79
C-50D: štirje bivši DC-3 z motorji R-1820-79 in stranskimi klopmi
C-51: en bivši DC-3 z motorjema R-1820-82
C-52: en bivši DC-3 z motorjem P&W R-1820-51 in skupno maso 12.565 kg
C-52A: en bivši DC-3 z motorjema R-1830-51
C-52B: dva bivša DC-3 z motorji R-1830-51 s stranskimi klof5mi
C-52C: en bivši DC-3 z motorjema R-1830-51
C-53: imenovan skytrooper; 193 rekviriranih letal in 16 novozgrajenih vsi z motorji P&W R-1830-92; vključno z 20 mornariškimi verzijami R4D-3
SX-53A: prototipno letalo z zakrilci s precepom po celotni dolžini in 15 proizvodnih verzij
C-53B: pet bivših DC-3 z dolgim doletom
C-53C: 17 bivših DC-3 s stranskimi klopmi; vključno z desetimi mornariškimi R4D-4
C-53D: podoben kot C-53C, skupaj 159 letal
C-68: dva leta 1942 rekvirirana DC-3 s po 21 sedeži in motorji Wright R-1820-92
C-84: štirje DC-3 iz leta 1937 s po 28 sedeži in motorji R-1820-71 C-117A: 17 v Tulsi izdelanih vojaških potniških verzij, izgotovljenih leta 1945 z motorji R-1830-90Cz dodatnim vbrizgavanjem goriva; nekaj so jih predelali v verzijo C-117B; 11 C-117C je nosilo oznako VC-47C za štabni transport, kasneje so jih preoznačili v VC-117AinVC-117B

Tehnicni podatki:
Douglas C-47 skytrain

Tip: transportno letalo z 28 sedeži za vojake, 14 ležišči, za vleko jadralnih letal
Pogon: dva radialna batna motorja P&W R-1830/92 s po 895 kW

Mere:
- razpetina kril	29,11 m
- dolžina	19,43 m
- višina	5,18 m
- površina kril	91,69 m2
Mase:
- prazno	8256 kg
- največja vzletna	11.794 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost	365 km/h na 2500 m
- začetno vzpenjanje	287 m/min
- največja višina leta	7315 m
- dolet	2575 km

Tovor: 3629 kg do 4536 kg vojaškega tovora (odvisno od izvedbe)


Nazaj